106 Aktiven

Tale kuža je zelo aktiven...

105 Odprt

Odprto na stežaj...

104/365 Ogledalo

Otroci so ogledalo staršev...

103/365 Sedaj

Naši Zajčki obožujejo živali. Sploh zajčke.

Sedaj ne enim ne drugim ne bo dolgčas...

 

Bo pa obojim zelo, zelo, zelo dolgčas potem, ko bo konec počitnic in se bomo odpravili nazaj na Sever...

Pa kdo bi se že zdaj sekiral zato.

Sedanji trenutek je vse kar imamo, pa še tega ne moremo obdržati v dlani.

 

Zajčke pa lahko držimo v dlani.

Sploh tiste čisto majhne, ki so še premajhni in preveč prestrašeni, da bi upali zbežati.

Pa ne bodo bežali, se jim preveč lustno godi, tudi če kakšen sem in tja pristane v kakšni posodici, namesto v naročju.

 

Pa lep pozdrav!

Mojca

102/365 Me spreminja

Me spreminja...
Me brusi,
Me krepi,
Me lepša,
Me gleda,
Me sprejela,
Me ljubi.
V meni zbuja vse najlepše, iz mene zna zvabiti najboljše. Ko že mislim, da nečesa ne zmorem, Se mi nasmehna in me prepriča, da zmorem še veliko več. Daje mi moč.

Me spreminja? Vsak Dan znova! Na boljše!

101/365 Končno

Končno!
Ampak res končno so prišle te tako zelo pričakovane počitnice.
Končno gremo spet domov...

100/365 Ponudba

Zelo zelo mamljiva ponudba....
Mmmmmmmmm
Mami boš?

Seveda da bom! Z veseljem.
Pa lep pozdrav, Mojca.

99/365 Podarjen

Podarjeni čas, ni nikoli zavržen...

98/365 Dvignjen

Vsenaokrog so ptički. Res jih je veliko. Ljudje tu okoli vestno in radodarno skrbijo zanje; ohranjajo drevesa in grmovje, na veje obešajo hrano zanje, na tla nastavljajo vodne kopeli...
In ptički so tu orav domači.
Od prvega dne, ko smo se preselili na Sever, nas prav vsaki dan pride pogledat stari kos. Včasih pripelje svojo družico, včasih kakšno drugo druščino...
In kako lepo in glasno poje...

Zadnjič je Tamali Zajček na vrtu jedel rozine. Nekaj mu jih je seveda padlo na tla in kmalu se je a vrtu pojavil očitno sladkosnedi kos in vpričo naju smuknil pod klop in jih pobiral. Ne samo enkrat, trikrat. Niti vreščanje Tamalega Zajčka ga ni prepodilo. Neustrašno je pobiral sladke priboljške...

Meni pa se je to zdelo silno zabavno.

Oni dan je Tamala Zajčica iz vrtca prinesla nov izdelek. Zdaj je že v polnosti osvojila tuj jezik, tudi vrtca se je privadila in ne dela več šobice, ko jo vzgojiteljici pogledata. Kaj šele, da bi jo ogovorili.
Menda se z njima tudi pogovarja - v nemščini in menda prav vse razume. Le včasih se naredi, da ne...
Nič zato, tudi doma se naredi, da razume samo tisto, kar hoče.

Jaz pa veliko stvari še ne razumem... mi pravi.
Na primer tega, da iz papirja izdela ptiček, s pravim pernatim repkom ne more leteti.
Pa če mu pomagam? ... ne mi pravi.
Tudi če je visoko pod nebo dvignjen? ...ne, mi pojasni.
Ker tale ni jedel rozin in nima dovolj moči... A veš mami!?

Zdaj vem!

97/365 99

Zanimivo se mi zdi, kako nekatere besede naredijo "klik" in v meni prižgejo pesem, ki mi ves dan odzvanja v glavi.

Danes je bila tista slavna pesem nemške pevke Nene...
...99 Luftballons...

Fotografija delčka knjige, ki mi včasih pomaga ujeti rdečo nit v sončni ustvarjalnici;

96/365 Ob strani

Še ena fotografija iz serija sončnega ustvarjanja;
Ob strani imajo našitke...
Da vedo kateri je levi in kateri je desni...

95/365 Oblikovan

Danešnjo besedo sem ujela kar med sončnim ustvarjanjem.

 

Nenevaden izdelek, zanimivo oblikovan...

 

Imenuje se sestavljanka-žoga ali s tujko puzzle ball...

 

Za nekega posebnega, navihano radovednega fantička...

 

 

 

 

Pa lep pozdrav s severa!

Mojca

94/365 Zlata

Zlata tablica za zlato družino...

 

Lep pozdrav s Severa!

Mojca

93/365 Odklop

Te dni  je že tako, da bi se rabila malo priklopiti na kakšno dodatno dozo energije...

Čeprav "odklopljena" bi si z veseljem privoščila en tak, ta pravi "odklop"

92/365 Tu stojim

Bilo bi nespoštljivo in neprimerno fotografirati kraj, kjer sem malo prej stala...

Tako torej sedaj stojim na zelenici poleg prej omenjenega kraja, in ko skozi zadrževane solze gledam skoraj poteptane drobcene cvetke pod seboj, se skušam prepričati in potolažiti, da je svet vendarle čudovit...

Ko sem nekaj uric pred tem, na vrtu obešala perilo, sem od nevem kje slišala otroški jok. Tako blizu pa vendarle tako daleč.
Venomer sem hodila v hiško prisluškovati, če se ni slučajno prebudil kdo od spečih Zajčkov in slabe volje joka, ker me ni poleg...
Nič. Tišina.

Nenavaden nemir se je naselil v srce...

Nato smo se Zajčki odpravili na sprehod in vmes oddali Taveliko Zajčico v šolo. Sami smo se vračali po poti, ki pelje čez pokopališče. Je čisto blizu hiške.
In je bolj podoben parku, kot pa pokopališčem, ki jih poznamo pri nas. Ni neprijeten kraj; na njem je vedno veliko ljudi, prijazno se pozdravljamo, občudujemo prekrasne, skromne cvetlice na grobovih, razmišljamo o minljivosti...

Pogled mi je pritegnil svež grob. Nikoli poprej nisem hodila gledat grobove, saj vendar v mestu nikogar ne poznam, toda danes so me noge kar same nesle tja...
In ko je roka sama segla po traku, na katerem je bil zlat napis, me  je presunilo žalostno spoznanje...

Prijateljica in sošolka naše Tavelike Zajčice - mala Lara in njena sestra dvojčica Marie, sta ta dan pokopali svojo premaldo mamico...

In v tistem trenutku sem vedela, koga sem slišala jokati...

In tako tu stojim in se sprašujem ZAKAJ???
In ne najdem odgovora.
In ne morem verjeti...

Nekaj dni kasneje mi je v roke prišel stavek, da se v takđnih trenutkih ne smemo spraševati ZAKAJ, ampak KAKO NAPREJ?

Pa (lep) pozdrav s Severa.
Mojca

91/365 Jaz danes

Jaz danes...

 

Sedim na vrtu,

se nastavljam toplim sončnim žarkom,

poslušam žuborenje vode v sosedovem ribniku,

uživam v poslušanju glasnega ptičjega petja,

se smejim domislicam Tavelike Zajčice, ki ob meni nekam resno čeblja,

prisluškujem glasovom iz zgornjega nadstropja in ugibam kateri Zajček se bo prvi prebudil iz opoldanskega spanca,

srkam kavico, ki mi jo je pomagala skuhati Tavelika Zajčica,...

 

...in niti slutim ne, kaj bo prinesel naslednji dan...

 

 

Pa lep, sončen pozdrav.

Mojca