31/365 Tuje

V tuji deželi, v tujem mestu, se uči tuji jezik, ki ji je postal že domač.

Tale je današnja;

Kako mi je zanimivo, ko se nekje daleč, med tujci, v nekem trenutku počutiš tako zelo domače, medtem ko se v domači deželi tako hitro počutiš tujec.

Spodnja je sicer od včeraj, a ker tako lepo prikazuje Marktplatz; osrednji trg v mestecu, mestno evangeličansko cerkev in nad vsem grad Kaltenstein, ki je pred leti tako nepopisljivo tuje, postalo prisrčno domače, jo prilagam zraven.

Lepo, a ne?

Lep pozdrav s Severa!

Mojca.

30/365 Moder

Včasih je bolje biti tiho. Moder je, kdor ve, kdaj je to...

Lep pozdrav s Severa. Mojca.

29/365 Nedolžnost

Nedolžnost; ob tej besedi najprej pomislim na telesno čistost, v tem času in svetu nečislano in zasmehovano, ko nekdo čuva in hrani svoje telo, da ga na poročni dan v popolnosti podari nekomu, ki mu javno obljubi večno zvestobo.

Tako sem bila zatopljena v premišljevanje, lahko bi rekla kar v meditacijo, da sem nevede odtekla še en dodatni krog. In ko sem se zaradi bolečih mišic obrnila proti domu, še vedno nisem imela pravega odgovora. No takšnega odgovora, da bi ga lahko zlila na papir oziroma potapkala na tipkovnico. A ko sem dobro urico kasneje spravljala spat najine Zajčke in se ulegla poleg Najmlajšega in ga prijela za ponujeno roko, začela peti uspavanko in šepetati molitev, sem ga zaslišala: ...ti danes posvetim; svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce...

Ob tem pomislim na tisto, srčno nedolžnost; ki jo vidiš v otroških očeh, v očeh duševno prizadetih in celo v očeh nekaterih odraslih, ki skuša biti varno skrita tako krhka in ranljiva v naših srcih.

Nedolžnost ki ostane , dokler oči ne vidijo česa, kar ubije tisti notranji sij, nekaj grozljivega, kar ne razumejo, kar prinese grenko spoznanje da vse le ni tako...

Nedolžnost ki ostane, dokler ušesa ne slišijo kletvice, klevetanja, obiranja, kričanja, nečesa kar podira spoznanje, da vsakdo le ni prijazen...

Nedolžnost, ki izginja, ko usta začnejo preklinjati, klevetati, obirati in kričati na šibkejšega...

Nedolžnost, ki izginja, ko srce ne zna ali ne zmore več gledati le dobro, ko srce ne čuti več, ko prideš do spoznanja, da vse le ni tako lepo, kot si bil prepričan, da je...

Na fotografiji je Ta mala Zajčica. Danes je bila posebej navihano razigrana. Za seboj je v razigranost in nagajivost potegnila še Najmlajšega... In so bili trenutki, ko sem globoko dihala in štela do deset, da sem se pomirila. In oddahnila sem se, ko sta zaspala k popoldanskemu počitku, da sem zajela sapo in zmogla dalje.

Toda v vsej njuni nedolžni razigranosti ni bilo hudobije. Ni bilo ničesar zlobnega, ne zanalašč slabo narejenega, ampak samo prikupna nagajivost.

 Kar na smeh mi je šlo, ko sem ugotovila, da je Ta mala med počitkom splezala v posteljo Najstarejše Zajčice in tam odspala nedolžno spanje angela...

Zajčki moji, želim vam, da bi čimdlje ohranili to svojo nedolžnost. Da bi bilo vašim očem dano gledati lepoto, vašim ušesom podarjeno slišati lepo pesem Stvarstva, da bi iz vaših ust prihajal blagoslov in v vaših srcih čimdlje živelo upanje, da je svet lep, da so ljudje dobri, prijazni, da je dlan namenjena za božanje in ne za tepežkanje, da je glas za klicanje ne za kričanje, da je življenje za živeti, ne za obupavati!

 

Lp, Mojca.

28/365 Rastem

Rastem?

Kot tale Primula, trobentica, podarjena moji najstarejši, kot vabilo na nek rojstni dan. Že pred leti. Bilo je to njeno prvo druženje s prijatelji, ki jih je dobila v tujem svetu.

Potem je bila kar tako posajena pod okrasni grm, kateremu ne vemo imena. Ker je prelepa, da bi ždela v hišici do svojega žalostno ovelega konca, ker je preveč živa, da ne bi smela gledati sonca.

Posajena v senco, je preživela že dvoje prevročih poletij, ravno prav skrita, da je ni ožgalo. In zacvetela je v poznem poletju, vesela in živa, da lahko oznanja lepoto Božjega stvarstva.

In cveti zdaj, ko je zima v polnem zamahu, a ne premrzla, ne preveč strupena in sploh ne zasnežena.

Raste. Se ne pritožuje, ne zahteva drugega, diha zrak, ki ji je podarjen, srka vodo, ki jo spira in moči, prenaša otroške nožice, težke skiroje in kolesa, ki včasih nehote, ponesreči ali pomotoma stopijo nanjo, se smeje soncu in nam, ki včasih kakšno neumnost počnemo, na tem vrtu, ob grmovju poleg nje.

Raste. V družbi male miške, ki stanuje blizu, ob petju ptic, ki domujejo v grmovju, ob vrtnih pajkih, ki pogumno napenjajo mreže nad njo, ob ježku, ki včasih mimo pride, ob veverici, ki na sosednjem ogromnem drevesu skače z veje na vejo...

Raste...

Znam tudi jaz tako rasti? Srkati in sprejemati vse kar mi življenje ponuja?

Se znam učiti z Učitelji Narave? Se znate vi?

 

Lp, Mojca

27/365 Domišljija

Kako brezmejna je domišljija...

 Kot mala punčka in še mnogo let kasneje sem pogosto slišala, da imam bujno domišljijo... Še danes je kdaj pa kdaj tako. Jaz ji pravim, da je pisana, barvita, ti ji rečeš. da je bujna...

Čas je moji domišljiji narisal patino, njeno brezmejnost je ukrotil, ukalupil jo je v odraslost in jo privezal na vrvico, da je ne bi v nepravem odneslo pod nebo...

Kako brezmejna je njena domišljija...

Sedaj v Zajčkovi hišici dobiva krila in na polno leta naokrog, in šele zdaj vidim, kako težko jo je včasih razumeti. Ne da se je ubesediti, ne da se je narisati, da pa se jo čutiti in na trenutke celo otipati. Me nasmeji do srca in priznam, pred nekaj leti me je celo spravljala v skrbi.

Naj traja ta njena brezmejnost... Naj traja!

26/365 Notri

Kako že gre tisto, ko ti včasih pade "cukr" in moraš nujno nekaj najti...

Pri nas se to večkrat dogaja. Poleg sladkosnednega atija Zajec in še bolj sladkosnede mami Zajec se je v našo hiško rad prikradel Palček Nagajalček, ki je včasih pojedel prav vso čokolado, vse piškote, skratka vse sladkarije, ki so bile NOTRI v shrambi.

Zdaj se naša Zajčica sploh več ne boji tistega groznega "palčka",  Ne, ne, ne boji se ga. Pred časom mi je šepnila v uho, da celo ve, kdo je tale "palček". Na moje prigovarjanje, da mi ga izda, se je navihano nasmehnila in mi zaupljivo pomežiknila. Mami Zajec pa je zardela prav do konca svojih zajčjih ušes.

In tako je že največja Zajčica zrastla do te mere, da ko ji pade sladkor, da brez da vzame stol, doseže tisto polico v shrambi...

Včasih nas, ko spravljam male Zajčke k popoldanskemu počitku, zelo preseneti in vrže v zrak, gromski zvok pločevinastega pokrova, ki trešči na tla... Takrat s strahom poslušam, ali bo temu gromu sledil še zvok kakšnega kozarca, steklenice ali še česa nepoznanega, kar stoji poleg že omenjene police...

Toda hvala Bogu, je Zajčica že tako spretna, da pazi in da zna stvari postaviti na svoje mesto. Zna zabrisati sledi... Prav vse... Hmmm, ja do zadnje drobtinice...

In tako sedaj, če mi pade sladkor - kar se zadnje čase dogaja zelo, zelo poredko, previdno vzamem škatlo, z velikim pričakovanjem odprem pokrov in vsa upajoča pokukam v škatlo, če je še kaj NOTRI.

Včasih sem presenečena in presrečna kot recimo danes, da v škatli ostane kaj več kot par velikih drobtin.

25/365 Jutro

Današnje jutro, je bilo v primerjavi s prejšnjo soboto nekaj povsem drugega.

Nisem mogla verjeti, koliko je odbila ura, ko je mali Zajček po vsej sili hotel vstati. Zunaj je bila vendar še trda tema.

Megla in mrak sta se zagozdila nad mestom in tam ostala vse dopoldne.

Prejšnji večer so Zajčki poskakali v posteljo bistveno kasneje, kot ponavadi a rana ura je bila zjutraj, ko so priskakljali izpod toplih odej.

Bili so nemirni in preglasni, delo se nam je zatikalo in prav nič ni šlo od rok.

Toda velik lonček tople dišeče kave, pest domačih babičinih piškotov in velik zajčji objem, je postavilo svet nazaj v prave tirnice...

Pravijo, da se po jutru dan pozna... Res je, a dobra kava naredi še tako megleno JUTRO, prečudovito!

Dobro jutro!

24/365 Igra

Lotti Karotti.


Še sedaj se spomnim, kako je milo jokala druga Zajčica tedaj, ko je njenemu ljubemu atiju prvi zajček padel v luknjo.


Ubogi zajček.


A od takrat je še velikokrat padel vanjo, pa Zajčica ni več huda, ne žalostna;
"Saj je samo igra, a ne?" vpraša in pogoltne cmok v grlu

23/365 Pogled

Naša največja Zajčica je neučakana. Na uho ji je prišla novica, da bo konec tedna snežilo. Ves čas sprašuje, če Bo kmalu konec tedna, kdaj bo sneg, Ali niso reki, da bo zdaj...
Resen pogled ji iznad šolskih zvezkov nenehno uhaja tja pod težke sive oblake...

Po takšni sivi, megleni in pusti zimi bi se morda res prilegel sneg.
Tako za vzorec; za otroško veselje, za zimsko idilo, za varne, čiste ceste, naj ga bo.

22/365 Odkrito

Ko je narava tonila v zimsko spanje in so večeri postajali vse daljši, je dedi Zajec šel v svojo delavnico in ustvarjal.
Izza zaprtih vrat sta se slišala stružnica in kladivo. Koliko spretnosti in potrpežljivosti je bilo potrebno, da je iz navadnega, skrbno izbranega kosa lesa nastal čudovit izdelek.
Navadnim očem ne bo nikoli ODKRITO, koliko ljubezni je vlito v njegovo delo. Koliko lepih misli na obdarovane Zajčke in koliko vzdihljajev; "...da bi bili vsaj malo bližje..." je skrito tu...
Kakor da bi solze in bolečina gladile robusten kos lesa in ga spremenile v mehko, toplo obliko, da bi jo božal z dlanmi.
In potem nasmeh in zadovoljstvo, ko jim je, Zajčkovim vnučkom, ponosen in skromen poslal "kolače"...
Vse, prav vse je skrito v to delo.

Kdaj pa kdaj vzamem šatulje s police, jih obrišem, prestavim, odkrijem pokrovčke in pokukam vanje. Včasih me presenetijo z vsebino, včasih tu najdem kakšen izgubljen uhan, star oreh, razdrte koralde, špangice, včasih so pač prazne. Ko šatulje pridejo s police se Zajčkove deklice igrajo z njimi, skrbno čuvajo vsebino, si razkazujejo, barantajo, menjavajo, se kregajo... Mali Zajček pobalinček, pa z njimi enostavno kuha - največkrat kavico za mamico...
Potem, ko za nekaj časa oživijo, jih spet pokrijemo in postavimo nazaj.

Gledam te lepe šatulje in si mislim, kako so si različne; eni se pokrovček malo zatika, in če jo hočeš odpreti, ga moraš ravno prav zasukati in odkriti, druga ima natančno prilegajoče pokrivalo, tretja se odpira čisto narahlo, četrto pa samo malo potreseš in HOP! je že odkrita. Zanimivo je, da lahko le eno oko naenkrat gleda vanjo.

Različne so si, kot moji Zajčki; prva je zaprta vase, in se stežka odpre, drugi skrivnosti kar letijo skozi usta, tretja jih še niti ne zna skriti in četrti jih še ne pozna...

Kaj bi dala, da bi čez nekaj let imela v srcu mehanizme, ki bi vsako "šatuljo" posebej znali odpreti. Da bi vsak posebej znal in zmogel priti k meni, mi potiho in naskrivaj odkril pokrovček in v dlani nasul vsebine...
Kaj bi dala, da bi mi bilo vsake toliko časa dano ODKRITI skrivnosti njihovega srca!

         

21/365 Berem

Berem?
Ja seveda berem.


...o zajčkih seveda!

20/365 Pristen

Ob dopoldanski kavici sem na hitrico poškilila na računalnik za današnji motiv. Še preden so se možgančki predramili, sem ga zagledala; enega na svoji levi in enega na svoji desni. Mljaskala sta vsak svoj krof in glasno godla od ugodja.
Pristno.

Najbolj pristni so otroci.
Nenarejeni, nepokvarjeni, neposredni, neizumetničeni...

Vedno sem rada hodila v službo, med otroke. Potopila sem se, ali pa bolje rečeno povzdignila sem se v otroški svet, ki je v največ pogledih popolnoma drugačen, kot svet odraslih.
Še vedno se spomnim malega Miha, ki je prišel k meni z listom papirja in mi rahlo sramežljiv zaupal, da se bo kar poročil z mano, ker tako lepo rišem.
Takšnih in podobnih zgodb se je zgodilo še mnogo. Prvih ljubezni, ki jim ni bilo mar, da je njihova ljuba škrbasta, da ima gnile zobke, da je škilasta in skuštrana, da je za dve glavi večja in da ima deset kilogramov več. Pomembno mu je bilo bistveno več. Tisto pristno. Prvih ljubezni, ki jim je bilo popolnoma vseeno, da je njihov ljubi počasen pri teku, da je okoren in okrogel, da nima hitrega avta najboljše znamke, niti ne tablice ali mobitela, niti malo jim ni bilo mar za tisto trdovratno črnino, ki se tako zlahka zaleze za nohtke malih raziskovalce. Pomembno jim je bilo, da so se znali igrati, smejati, da so bili prijazni, da so bili skupaj!

Popolnoma drugačna očala smo imeli na nosu...

Otroški svet, svet pristnosti se je v bistveno manjši obliki zgodil tudi v naši hišici. Iz vseh kotičkov in vseh prostorov skače in se roga svetu odraslih.
Čeprav traja že skoraj osem let, se mi zdi, da je tu le kratek hip. Prehitro bo minilo.
V pristnost otroškega sveta se bodo vtihotapile norme, manire, javno mnenje. Spoznali in odkrili bodo "lepotni ideal", ki nas groteskno napada z medijev, navadno diktiran s strani notranjih pohabljencev, ki so poteptali, zavrgli otroško pristnost, obenem pa spravlja v obup skoraj vsako žensko na tem planetu. Ne bodo se več primerjali s sliko v ogledalu, pač pa z obrazi pomlajenih, nesrečnih, nepristnih mladenk, ki nam z revij obljubljajo večno mladost, večno lepoto, srečo...

Gledam zdaj levo, zdaj desno in se sama pri sebi nasmehnem;
njemu ni mar za lepotne ideale, on ni ne vegi, ne vegan, pravzaprav ni niti vsejed, ni paleo, ni presnojedec ali makrobiotik, ne ločuje,... Njemu ni mar za telovadbo, za fitnes, pilates, jogo, za zumbo, rumbo ali kajjazvemkajsebodošespomnili. On je PRISTEN.
Je, ker je lačen in je z užitkom, brez slabe vesti, ker je dobro. In je cmokaje, mlaskaje in na koncu prav po moško rigne. Brez pardona. Pristno!

Dragi moji otroci ohranite svojo pristnost, pa čeprav samo za zidovi Zajčkove hišice. Vse kar potrebujete za srečo, ste prinesli s seboj na svet.
Ohranite svojo otroškost in žar, ki ga nosite v sebi. Bodite pristni!

*Včasih se zgodi, da pritisnem tipko na računalniku, ki je ne bi smela. Tako sem zjutraj, napol zaspana kar na slepo pritisnila OK, misleč, da bo "OK". Ja, seveda!
Popolnoma se mi je zbrisal post, ki sem ga spisala pod zgoraj omenjeni naslov. Tale je drugi post. Obnovljen. Ni tako pristen kot prvi, a bistvo je isto*
Se zgodi, da pride k nam kakšen škrat!

19/365 Obiskovalec

Ta motiv me je danes držal za vrat.
Kje naj ga najdem, tega obiskovalca?
Naš redni obiskovalec vrta, kos Jakob s svojo rjavo ljubico je bil tu danes prekratek čas, da bi ga lahko ujela v objektiv. Ježka ni bilo, miška je tudi v kakšni luknjici na toplem čepela, pajkov ne bi kazala, naj bodo v miru, saj je nedelja,... Za muhe, čebelice in podobne žuželke je bilo danes za spoznanje prehladno in premalo sončka,...
Kje naj ga najdem, tega obiskovalca?

Saj ne, da smo nedružabni, asocialni ali kako bi rekla, samo odkar smo se pred tremi leti začasno preselili v Nemčijo, v malo mestece Vaihingen blizu Stuttgarta, se je struktura in frekvenca obiskov zelo spremenila.
Še vedno se spomnim prvih dni. Takrat je še nekako šlo, lovili smo se in privajali in je nekako šlo. Ampak prvi vikend nas je zadelo; NIKOGAR ne bo na obisk in mi ne gremo nikamor!!??
Tole je bil za nas, ki zelo radi hodimo na obiske, še raje pa obiske dobimo, pravi šok. Takrat sem se počutila zares izgubljeno in nekako osamljeno v velikem tujem svetu...

In tako ob sobotah in nedeljah gremo redko na obisk. pa tudi obiskovalcev ni veliko k nam. Od pomladi do jeseni se večkrat zgodi, da imamo na vrtu piknik, pa povabimo kakšnega moževega sodelavca, pa mi smo povabljeni kam na kakšen rojstni dan,

K nam torej tudi danes ne bo nikogar, pa tudi mi ne gremo nikamor na obisk...

Hm, ja, res ne? Seveda gremo! Kot večina nedelj se popoldne odpravimo v Stuttgart, v Slovensko župnijo, k slovenski maši.
Eno od spoznanj, ki smo jih tukaj odkrili, je, da če nisi povezan z drugimi ljudmi, potem ne obstajaš, se izgubiš.
Srečanja s prijatelji, sorodniki, znanci so zelo, zelo pomembna. Za rast in povezanost naše družine, za širitev obzorja...

Tudi fotoaparat sem nesla s seboj v Stuttgart, da bi mogoče škljocnila kakšnega obiskovalca, pa mi ni uspelo.
Še Boštjanu sem potarnala, da danes ne najdem motiva in se mi prostovoljno javi, da me pride kar sam obiskat. :)

Obiskovalca ni bilo. Na poti domov iz Stuttgarta smo se zapeljali mimo tovarne, kjer dela mož. Tam smo ga našli. No ne obiskovalca, pač pa Besucher-ja. In kdo ve, morda na tem mestu ta teden parkira nekdo, ki bo te dni tudi naš obiskovalec.

2/52 Kvackan angel

Kvackam za duso. Z veseljem, in pri tem zelo uzivam.

Danes je na vrsti predstavitev kvackanega angela.
Kot vecina mojih kvackarij je bil namenjen za darilo. Narejen z mislijo na obdarovanca, na novokrscenca, podarjen iz srca.

Nacrt? Hm, ja, nacrt je se vedno v moji glavi.
Kvackala sem ga ko sem imela cas.
Delala, podirala, dokler nisem bila zadovoljna z izdelkom. Pri tem pa pozabila pisati in risati petlje na papir.
Mogoce naredim se kaksnega, mogoce bo z vzorcem, kdo ve.

Vem le, da bo drugacen, ker niti dva angela nista enaka.
Ste ga ze videli kdaj?

18/365 Navaden

Današnja sobota se je začela kot povsem navaden dan.
Prezgodnje vstajanje malih Zajčkov... Najmlajša in najstarejša Zajčica sta še v trdi temi priskakljali v ta veliko, toplo posteljo. Migetanje in šepetanje je nakazalo, da se lahko poslovimo od spanja in naredimo najboljše, če kar vstanemo.
Nekaj je bilo danes v zraku, nekaj v naši hišici... Tiha uigranost in umirjenost, ko smo skupaj pripravljali slasten zajtrk in delali načrte za dopoldne...
Do kosila smo poleg gospodinjskih opravil imeli še psihološke, teološke, sociološke, agronomske in umetniške urice... Minilo je kot bi mignil.

...Ati je z deklicami barval stare vrtčevske stole, ki smo jih lani odkupili od vrtca. Iz "rumpl kamre" se je slišal pogovor, smeh, hihitanje, no ja priznam, tudi vik in krik je bil, ko se je mali Zajček usedel na sveže pobarvani stol. S temnomodrimi hlačami na rumeno...
V stolčke so vpletali spomine, v srčke pa trajne neminljive vezi.
...Jaz sem z večjima dvema Zajčicama čistila in jima pomsgala. Kako se je vse bleščalo, toda ponos v njunih očeh, ob opravljenem dnevu se je bleščal še bolj. Potem smo ustvarjali na željo druge Zajčice, ki vedno rada kaj ustvarja... In čebljale, se hihitale, smejale, no ja tudi kregala sem se, ko je največja že petič povlekla nit iz igle in nisem videla vdeti...

Nekaj je bilo v naši hišici... da so ati in ta veliki dve Zajčici odšli na kolesarski potep, se imeli fino in videli tri fascinantna igrišča v sosednjem Kleinglattbachu.
Rdečih lic in žarečih oči so se doma zatopili v igro, na kavču poleg, je dremala mala Zajčica.
Sončno popoldne in umirjenost v hišici je še mene zdramilo in zvabilo na daljši tek.
In med sopihanjem pod Vaihingenškim letališčem sem razmišljala kaj je bilo "tisto" v naši hišici?

...Zdaj najmlajša, kljub pozni uri še ne spi. Tu ob meni čeblja in se hihita, se smejiva in pogovarjava, in ja tudi jezila sem se že, ker je še vedno budna kot sova.

Gremo v Mižule, z eno veliko željo;
Da bi se "tisto", kar je bilo danes v naši hišici, še kdaj prebudilo pri nas. Tak mali čudež, ki NAVADEN sobotni dan naredi čudovit sobotni dan.

B

17/365 Dom

Dom?
Kje je moj dom, vem...
Kje smo Zajčki doma vem...
Toda kje je naš dom?
Enkrat v Sloveniji, sedaj v Nemčiji...


Si bom sposodila zlajnano frazo, ki jo mi večkrat uporabljamo, kadar razlagamo kje smo doma.
Najbolj enostavno, in resnično;

DOM je tam, kjer je srce. In kjer sanjamo svoje sanje.

Vemo pa, kje raste naša Zajčkova hišica, ki bo v prihodnje naš pravi DOM!

Projekt 365 dni fotografij

V nekem zelo prijaznem in čutečem delčku virtualnega prostora sem objavila naslov svojega bloga. Tam, v tem "kraju, času in prostoru" je tudi Dominika, zelo prijetna punca, od katere se lahko marsikaj naučim.
Pred dnevi mi je povedala, da ji je "moja" ideja o 365 dni fotografij zelo všeč, ter da se bo tudi sama lotila podobne naloge.


Ups! Zdaj sem pa v zadregi, sem pomislila. Ideja NI moja. Samo sodelujem...
In sem se spomnila, da sem v začetni vnemi povsem pozabila na pojasnilo, kako se je vse skupaj sploh začelo.
Ja, začelo in se po dveh tednih in pol še kar nadaljuje...


Prijateljica Jerneja je nekaj dni pred novim letom na svojo časovnico na FB strani prilepila povabilo
Naline.
V prvem trenutku me je zagrabilo in povleklo vase. In sem se brez besed pridružila.


Projekt se je pojavil kot nalašč zame. V ravno pravem trenutku. Že po nekaj dneh me je popolnoma osvojil; moje misli so dnevno prepletene z motivom, ki naj bi ga tisti dan fotografirali.
Poleg urjenja moje vztrajnosti, bom urila tudi pisanje in obujanje jezika iz zaprašenosti, ne nazadnje pa ima projekt še eno povsem nepredvidljivo posledico; sedaj sem dosti bolj dosegljiva, saj imam vedno polno baterijo v mobilnem telefonu in ga povsod nosim s seboj.
Tisti, ki ste me že kdaj hoteli doklicati pa ni in ni šlo, veste o čemu pišem.

16/365 Velik

Prejšnji dan sta prišla dedi in babi na obisk.
Veselje je bilo nepopisno, saj malim Zajčkom nismo nič povedali da prideta.
Dva dni so/smo eden drugega crkljali, razvajali in se imeli lepo.
Danes sta odšla nazaj.
Vsi so želeli z njima, a ker nimamo kovčka, ki bi bil dovolj VELIK da vse spakiramo vanj, so ostali lepo doma.

15/365 Me nasmeji

Kdo ali kaj me nasmeji?
Najprej moj mož, do srca, do solz in še več... Spontano in zelo velikokrat. Toda danes je predaleč, da bi mi lahko poziral. 750 km daleč stran, v Slovenji... In ta daljava me ne nasmeji...
Potem pa kar po vrsti moji Zajčki; od malega do največje Zajčice. Vsak ima svoj vzvod, s katerim sproži smeh pri ostalih...
Najstarejša s svojim zvonkim smehom, druga s svojimi najbolj posrečenimi izjavami, tretja kar s svojim pogledom, z nasmehom, četrti s svojim čebljanjem, crkljanjem...
Vsak na svoj način.
Toda včasih nam ni do smeha. Ozračje je naelektreno in napeto in cviljenje, godrnjanje in ta prava sitnoba trkajo na vrata. In ko smo tik pred tem, da se sproži jez in vidiš, da nimaš popolnoma nobene možnosti, da bi ga ustavil, se nekdo od naju začne smejat. Pravzaprav krohotati na ves glas. Drugi kmalu poprime in saj veste, da je smeh nalezljiv, ni treba čakati dolgo, se mu pridruži tretji in tako do konca. Narejeni smeh se kmalu spremeni v tistega pristnega, na koncu sploh ne vemo, da smo bili pred hudo nevihto ali zakaj smo bili tik pred tem...

Nobenega od Zajčkov ni na fotografiji.

Je pa gor nekaj, kar mi sproži lepe spomine;
- na vragolije, ki jih Zajčki počnejo točno takrat, ko se mi mudi,
- na skrivanje malih dveh pod mizo in vlečenju razvaljanega testa z mize,
- na pomoč ta male Zajčice, ki je bila še premajhna, ba bi pomagala in je mogla poskakovati pri vrtenju ročice,
- na ustvarjanje male s kupčkom testa v katerega je zapičila bucike,
- na nagajanje strojčka in na koncu na roke zrezanih rezancev,
- na vroče poletno dopoldne, ko so vse tri hitele pomagat in sem samo od daleč "komandirala" saj do mize nisem mogla,
- na družinska kosila, in skupna praznovanja...
Da ne bo pomote; v dogajanju me vragolije nikakor ne nasmejijo, vse prej kot to, ko pa je delo narejeno in vsi lačni srebamo odlično juho, sem skupaj do srca nasmejimo omenjenim spominom...

14/365 Zunaj

Zgleda, kot da se je megla obesila v gole krošnje dreves.
Ni sledu o sončku, niti ni sledu o kakšnem vetriču, ki bi meglo spihal proč.
Po nočnem dežju je kakor da bi zemljo namakal v vedru vode in jo nato razgrnil čez prostranstva.
Nič kaj prijetno jutro.

Pa kaj zato, če je ZUNAJ turoben dan, mi si že navsezgodaj pričaramo mavrico; Še v pižami sede k mizi in nanj nanaša barve. Kot zamaknjena je v delo in ko jo zmotim s fotografiranjem, mi zakliče:
"Mami neee smeeeeeeš slikat, ka je še mokru!"

Kaj zato, če ej zunaj turoben dan, narišite si sonce! Naj sveti tudi tisto v vašem srčku!

13/365 Sanje

Joj, kako naj v objektiv ujamem svoje sanje?

V tej grozno sanjavi glavi jih je mnogo. Takih malih, malo večjih in...

Potem se spomnim teh, ki se mi v obraz smejijo, ko pobiram igrače iz prejic in prejice iz zabojčkov igrač ali ko jih potegujem z otroških nogavičk,...
Uf, ja, da bi imela en miren, svetel kotiček, kjer bi začeto delo lahko počakalo na prosti čas, in bi bilo varno pred jemalci kvačk in iskalci igel in mehaniki, ki jih blazno zanima kako in zakaj so eni gumbki na šivalnem stroju tako zanimivi in pred vsevidnicami, ki tako rade vlečejo nitke, ki parajo izdelke...

Na hitro pospravim mizo, pospravim nitke in prejice v zabojček in škljocnem preden bi vse skupaj spet zasule igrače. Gledam fotografijo in opazim sestavljanko, ki jo je popoldne vsa zavzeta sestavljala druga Zajčica in zraven veselo čebljala o princeski in konju in o gradovih...

In me je spreletelo;
Ni tako daleč dan, ko sem sanjala o princu in gradovih in lepih oblekah,... Pa o čudovitem možu in o šestih kodrastih svetlolasih otrocih, o lastnem domeku in o krušni peči...
Pogledam naokoli in se ponovno zavem, da sem sanjala čudovite sanje in da se čudovito uresničujejo.
Edino otroci niso skravžljani svetlolasci. Pravzaprav še nikoli nisem videla zajčkov s kravželjci... Seveda jih ni šest, so pa večkrat glasni za deset.

Sanje živim zdaj. Zdaj rastejo iz dneva v dan in že moje sanje sanjajo svoje sanje. In nič hudega, če ob uresničitvi manjka kakšen košček sestavljanke, je že tako prav.

Vedno sanjajte lepe sanje, dragi moji!

12/365 Šibek

Šibak je človek, od najrosnejšega trenutka spočetja do poslednjega slovesa...

Šibek je otrok, stkan v maminem telesu,

Šibek je kdor misli, da vse zmore sam,

Šibek je kdor misli, da je močan...


Včeraj je bila šibka, vas slabotna mala Zajčica, ker jo je tale nenadna pljučnica kar dobro zdelala. Danes pa ni bila prav nič več šibka, saj je vse popoldne na ves glas zahtevala bonitete, ki jih je bila deleżna prejšnje dni. Ko njena močna volja ni dosegla kar si je bila zastavila, si je nadela slaboten izraz na obraz in s šibkim glaskom klicala; mamiiii, mamiiiicaaaa... Ker točno ve, da so moja šibka točka ljubeznivi, sladki in nebogljeni otroci ante Šketa pogleda...

V objektiv sem ujela naš trampolin. Čeprav vzdržljiv, ga je precej načelo vreme, ki mu kljubuje že par let. Mislili smo, da je bolj močan, a je za to Zajčjo družino pre-ŠIBEK.

11/365 Rdeča

Naenkrat jo zagledam. Napol je kukala iz vrečke in se mi posmehovala. Kot takrat v trgovini, ko sem jo ravno zaradi tega zanalašč kupila.
Toda včasih se mi zgodi, da mi delo sploh ne gre od rok. Pravzaprav sploh ne morem začeti. Stvar mora enostavno dozoreti. Tako je bilo tudi z njo.



Preden sva zaplesali tihi ples v meditaciji, sem jo večkrat vzela v roke in dala nazaj. Razmotala in zamotala, prestavljala... Preveč idej v glavi je včasih ena sama nadloga, čas pa beži. Preveč idej in ena povsem očitna, po kateri kliče rdeča.
Nisem obupala. Na koncu sem trmasto vztrajala, delala, parala, in dokončala. Ukrotila sem jo!



Ko bi bilo tako enostavno ukrotiti in povezati nitke srca...

Vse najboljše!!

Leto dni je naokrog.

Z rahlim priokusom grenkobe se spominjam lanskega 10. januarja.
Kaj vse se je že zgodaj zjutraj dogajalo...
V mojih mislih se je v nekem trenutku svet popolnoma sesul. Zrušil se je do tal. Prav dobro se še spominjam kakšen orkan vseh mogočih čustev je takrat divjal v meni...
Ko te čudni splet naključij pritisne na rob. Ko misliš, da si izgubil najdražjega, ko ne veš kje je in se ne znaš obrniti kam in kako priklicati kogarkoli, ki bi kaj vedel o njem.
Ko se jok in smeh prerivata na obrazu, sam sebe skušaš držati pokonci in pred otroki igraš pogumneža, da ne bi prehitro zvedeli...
Ko so minute dolge kot večnost, ko neskončno dolgo čakaš klice...

Potem pri vratih pozvoni.
Noge so bile težke kot svinec, koraki počasni, roka, ki je segala na kljuko, nerodna in okorna...
Nato novica, da je vse u redu.
VSE JE U REDU!!
Ko so se vrata za prinašalcem dobre novice zaprla, sem se sesedla, sesula vase in zjokala. Odprl se je jez in počasi začel izlivati vso skrb, žalost, jezo, obup...

Ko je čez nekaj ur najdražji prišel živ in zdrav domov in sem se še vedno vsa tresla od silnega orkana čustev, sem sklenila da moram oditi nekam, kjer bom vse skupaj lahko neobremenjeno odvrgla.

Začela sem teči. Po osmih letih popolne športne pavze.
In vsega sem se morala naučiti od začetka.

Minilo je leto; tekla sem v mrazu, v dežju, snežnem metežu, z vetrom v hrbet in tudi s tistim v obraz, preko ledenih polj in blatnih steza, ob polni luni in mlaju, doživela prelepe sončne zahode, tudi nekaj redkih vzhodov je bilo, srečevala tekače sotrpine, doživela nesrečno bližnje srečanje s odvezanim psom, ki mi je poleg modric, strganih hlač in majice nagnal predvsem velik strah v kosti, ... Okoli mene so skakljale vrane in pobirale zrnje, ujede so spreletavale nebo, naletela sem celo na skupino jelenjadi, a sem se ji raje v loku izognila...

Tekla sem zase; doživljala prebujanje narave, kaljenje žita, njegovo rast in zorenje... In poslušala valovanje zrelega klasja v poletnem večeru,...
In kot da bi v rodovitne njive stresla svoja čutenja, kot da bi gledala njihovo rast sem doživela neverjetno transformacijo v zrelem klasju žita. Fantastičen občutek, ko se spet prebudiš v svojih čutenjih, čustvih in občutjih...
Tečem, da vržem v veter svoje neproduktivne misli, svoje skrbi in strah. Sreča je, da čez obronke Vaihingenske pokrajine vedno, ampak res vedno vsaj malo pihlja.

In tako tečem dalje, ne za rezultate na štoparici, ne da bi morda stopila kakšen odvečen kilogramček, ne za priprave na maraton, čeprav bi se kakšnega z veseljem udeležila, ne za javnost, pač pa zase in posledično za moje najbljižnje...

Kdo ve, kam je že odpihnil moje misli...

Včasih je šlo težje, včasih lažje, enkrat hitreje, drugič počasneje, a bistvo vsega je, da se znam ustaviti in ozreti naokrog...

Ker pa vsega le ne gre metati stran, v pozabo, in Se včasih rojevajo zanimive ideje, se je par tednov zatem "rodil" tudi tale blog.

10/365 Resnično

Sinočnja noč je ena bila tiste sorte, katero bi najraje prepovedala...
Če se temu lahko reče noč.

Mala Zajčica še kar boleha. Vso noč sem bedela nad njenim dihanjem in tipala razbeljeno čelo, poslušala nemiren spanec in šele proti sem zares zaspala.

Zbudilo me je jutro in resnično nisem mogla verjeti, da bom tako zalepljena, neprespana, tečna, zoprna, z glavobolom in še čem, lahko normalno preživela odpošiljanje Zajčkov v šolo, vrtec in v službo...

Petki so še bolj zgodnji, ker ima najstarejša Zajčica preduro in vedno malo hitimo in lovimo minute.
Pa je uspelo, resnično je bila umirjena, naredila je vse, za kar ponavadi potrebuje spodbudo in opominjanje, v pravem času.
Prva je šla.

Pri drugi Zajčici se ponavadi resno zatakne. Hlače niso prave, kljub temu, da si jih je resnično sama izbrala in večer prej pripravila, majčka ni u redu,... Vedno je nekaj, kar ni prav...
Tale Zajčica je zelo intuitivna deklica. Kar ja danes prav, ne more biti tudi jutri. Zna biti izredno ljubezniva, zna pa biti tudi vse kaj drugega.
Zanimivo je, da sva si resnično zelo podobni in zaradi tega prihaja so občasnih trenj. In jo resnično razumem šele, ko se nevihtni oblaki skadijo. V njej vidim sebe in včasih mi je težko ko pomislim, da se bo mogla prav fino obrusiti in izoblikovat, če bo želela biti razumljena.

In ravno, ko sem pogledovala na uro in ugotavljala ali jo bom zagledala na stopnicah še v pižami, ali že oblečeno je prišla. Urejena, tipi-topi. Včasih otroci čutijo, da starši rabijo njihovo sodelovanje?

Tale fotka je nastala tik preden je šla v vrtec.
Resnično mi je polepšala jutro in mi narisala nasmeh na obraz...

Nogavičke je dobila lani za darilo od njene najljubše tete. Kakih pet pisanih parov pride v paketu.
In vse je prav lepo pokombinirala...

Tem malim Zajčjim tačkam RESNIČNO odlično pristojijo. Točno tako so resnično prav!

9/365 Tu stojim

Ko sem pred dnevi prebrala motive za ta teden, sem v mislih takoj poletela na kraj fotografiranja, ki bi perfektno ustrezal današnjemu naslovu...

Tam doli ob reki, na mostu, s katerega mečemo listje v leno reko Enz in jih potem pri naslednjem mostičku čakamo, bi lahko bila posneta ena primerna fotka....

Toda...
Bolezen naše najmlajše Zajčice nam je prekrižala načrte. Nič hudega, bomo pač doma, samo da se deklica pozdravi.
Ampak to sončno popoldne tako vabeče kliče...

Ona bo skozi okna srkala sončne žarke, medtem ko bomo ostali morda skakljali naokrog, se vozili s skirojem po mini vrtu, dričali po toboganu, se gugali,...

... in si v sebi želeli iti čez drn in strn...


Tako zdaj kot tale konjiček TU STOJIM in gledam predse, opazujem naokrog in čakam da bomo lahko spet kompletni odskakljali na daljši sprehod

8/365 V zraku

Danes so Se temperature dvignile visoko na raven pomladnih dni...
Že pred dnevi so Se prebudile price in žgolijo in pojejo, kot da je Gregorjevo pred vrati.
Tako rada imam pomlad, saj me njena toplina navdaja s posebno energijo, z novim elanom in ustvarjalnim nemirom.
Prebudijo Se metuljčki v trebuhu, zapojem si še bolj na glas, vse Se spravlja v gibanje, zadiham s polnimi pljuči in srkam vase prebujajoče Se življenje.

Ja, NEKAJ je v zraku...

Pogled mi večkrat zleti proti nebu...
Včasih za ptico, včasih pa kar tako.
In danes mi je bilo podarjeno čisto preveč trenutkov, ki sem jih škljocaje hotela ujeti v telefon. Katerega naj zdaj izbem?

Nebo je te dni večkrat modro-belo prepleteno s sledmi, ki jih za seboj puščajo letala, in jutra so okrašena s slepeče oranžnimi sončnimi vzhodi in z žarečo rdečino sončevega zahoda. Eden lepši kot drug.

A nič nič Od tega ne more povedati,kaj je tisto v zraku...

7/365 Odsev

Odsev je vse, kar seva od nekje...

In prva misel mi je bila moj od-sev. Ogledalo moje podobe, mojega karakterja, mojih grimas, kretenj... Ker tega je pri nas polno. Hočem ali ne, me na vsakem koraku spremlja moj odsev. Ne samo enkraten, pač pa štirikraten, včasih mi tudi ta peti nastavi ogledalo in se vidim v njem.

In ta moj odsev ni vedno prijeten. Ne, zbode me v oči in zadene me v srce, ko ga vidim, kako se jezi prav tako kot se jezim jaz. Ja, tudi glasem je, včasih zaloputne z vrati in vrže kocke po tleh.

Na nekatere nianse odseva nimam več vpliva. Zasadila sem jih podzavesto in morda nehote v svoje otroke... In me osupnejo vedno, ko od-sevajo nazaj.

Na odsev v ogledalu mojega moža lahko vplivam.
Enostavno. Zbudim pozitivni sev v sebi in ga nadenem na obraz.

Prav prijetno pa je, ko med nami sije odsev ljubezni, sprejemanja drug drugega, harmonije in tihe povezanosti. Da, se zgodi, večkrat in tudi traja kar nekaj časa. In obožujem take odseve.

Pravzaprav obožujem odseve, ker čeprav postavljeni na glavo, so čisto prav obrnjeni.

Kdo ve, morda pa je svet narobe obrnjen in so samo odsevi tisti pravi?

6/365 Pozabljen

Lahko bi pisala in risala o pozabljenem, toda mnogo težje mi je bilo to spraviti v objektiv. Med postiljanjem, zračenjem sobic in sprotnem hitrem pospravljanju, sem vstopila v sobico, ki jo uporabljamo za goste. Izpod posteljnine, zložene na mali postelji, je kukal list papirja. Pozabljen. Pravzaprav dvakrat pozabljen. Lani poleti je bila pri nas na obisku družinica. Njihov najstarejši fantek, prvošolček je zelo skrbno in natančno narisal risbico. Zvečer jo je vzel s seboj v posteljo in ponoči mu je zlezla na tla. Zjutraj le bil porisan list pozabljen. Prejšnji mesec, ko je bila sobica deležna temeljitega čiščenja prahu, ki se je zalezel tudi pod posteljo, sem našla tole risbico. Imela sem dober namen, da jo odnesem s seboj v Slovenijo in jo dam malemu umetniku, a sem v naglici pakiranja kovčkov nanj popolnoma pozabila. Danes me je presentil in se mi dal odkriti in zdaj se mi zdi, da ni več tako "pozabljen"

Projekt 52

1/52

Sama pri sebi sem se odločila, da vsak teden pokažem en svoj izdelek. Najraje bi si rekla, da bom vsak teden nekaj novega naredila in to predstavila, toda ker v škatli z igračami in v predalu garderobne omare že nekaj časa ležijo moji izdelki, bom včasih predstavila kar izdelek, ki ima že daljšo zgodovino.

Toda za začetek naj bo kar tale, ki sem ga sicer delala zadnje dni starega leta, a je bil povsem dokončan v tem tednu. In takoj naslednji dan je bil podarjen naprej, da malega Luka ne zebe več v ušeska.

5/365 Dober

Dober... je občutek, ko po skoraj sedemurni vožnji varno in srečno prispeš na cilj... In ta dober občutek se stopnjuje do fantastičnega, ko po dobrih treh tednih megle in oblačnosti zagledaš sonce. Dober je občutek, ko se življenje spet zavrti v ustaljenem ritmu.

En lep, sončen, da prav ste prebrali; SONČEN pozdrav iz SEVERA! Tukaj pomlad čaka v nizkem štartu...

4/365 Tihožitje

Pisano, živahno... današnji dan je bil pravzaprav preveč "živ" , živahen, raizgran, ah kaj se sprenevedam, preveč razštelan da bi v miru pofotografirala tihožitje. Med praznovanjem, pozdravljanjem, pakiranjem in poslavljanjem, sem tik preden je vse skupaj romalo v toaletko in nato v kovček, v roke vzela fotoaparat in škljocnila... To je eden redkih trenutkov, ko so urejevalke kuštrov pristale na skupnem mestu...

3/365 Prehod

Prehod; Iz mrzlega, temnega prostranstva v toplo, varno zavetje domačega ognjišča...

2/365 - Jaz danes

Danes sem se preprosto veselila ljudi, ki sem jih srečala. Prijatelji, znanci, sorodniki,... Poleg veselja in nekega posebnega notranjega zadovoljstva, ki mi je bilo podarjeno ob srečanju, sem Se veselila tudi darila, ki so jih dobili moji Zajčki. Za na vrata njihovih novih sobic. Stavim, da bodo nekaj časa skupaj na enih vratih...

Tablice so delo Anite Česnik Mažgon.

1/365 - Obljuba

Moja obljuba... Sklekljana, povezana z drobcenimi tankimi nitkami. Prepletena kot najine poti. Kot pečat vtisnjena v srce...