Čas zame...
Čas samo zame?
Pred nekaj leti sem imela ves čas na tem svet samo zame...
Bila sem še sama, takrat še brez družine, brez otrok, pravzaprav še brez fanta.
Dopoldne sem z veseljem hodila v službo, ob vikendih domov, vmes sem kakšno prosto uro, dan, preživela s prijateljicami, v kinu, ob pogovoru na kavici, na izletih in potepanjih po Sloveniji,... In z izjemo teh druženj je bil ves čas na tem svetu samo zame... Luksuz?
Spomnim se, da sem se nekega prečudovitega sončnega jutra vsedla na posteljo, ko me je nenadoma spleletela misel, da je moje življenje popolnoma nesmiselno, če je namenjeno samo meni. Takrat se je v srce naselila neka čudna bolečina, osamljenost, tesnoba ali kaj vem kaj. Imela sem občutek, da bom kar zbolela. Nič fajn občutek, pravzaprav prav grozen občutek.
Od takrat se je svet že ničkolikokrat obrnil, preteklo je ogromno vode in marsikaj se je spremenilo. Misel tistega pomladnega jutra je ostala le še bled spomin.
So dnevi, ko se spomnim na tisti občutek in se sama pri sebi nasmehnem in vesela, srečna in zadovoljna grem v novi dan.
Čas zame...
Sedaj, ko imam družino, moža, otroke... A vi to resno?
"Čas zame" je "iznajdba" sodobne kapitalistične in - iskreno povejmo - egoistično usmerjene družbe.
"moraš" nekaj narediti zase... poskrbeti zase...
Ko gledam te moje prehitro odraščajoče Zajčke in ko pozno pride domov utrujen ati Zajec, se še kako zavedam, da je sedaj čas zanje.
Čas za podaritev in darovanje, da ne rečem kar služenje drugim, za učenje in pripravo na življenje, za pogovor in gradnjo medsebojnih odnosov...
Zdaj je čas zato, da sem tukaj in sedaj na razpolago drugim. Kar me izpopolnjuje, me ne izčrpava, kar me osrečuje, mi daje energijo, to kar ljubim, delam z veseljem... Ko pomagam rasti drugim, rastem z njimi, ko ljubim, sem ljubljena,... ko dajem življenje živim...
A ni vedno tako. Življenje je nepredvidljivo in rado preseneti. Rado prinaša izzive in poraja nova vprašanja... Ali pa vse naenkrat trešči na tla...
Takrat si zaželim čas samo zame. Da bi na polna pljuča zadihala, se ustavila, morda za hip pobegnila v tihoto, kjer bi naravnala misli, uredila besede in nato z optimizmom in veseljem šla naprej.
Včasih si želim samo minutko, da bi v miru skočila pod tuš, ne da bi iz sosednje sobice zaslišala jok...
Včasih si želim čas samo zame, da bi v miru šla tja, "kamor še cesar gre peš".... brez da bi kdo prišel za menoj s tistim znanim: "Mamiiiii...."
Ali pa da bi popila kavo brez da bi me kateri od Zajčkov pocukal za rokav,...
Ali pa morda takrat, ko se z atijem Zajcem pogovarjava ali pa vsaj hočeva pogovarjati preko skakljanja malih Zajčkov in njihovega čebljanja, spraševanja vmes...
... in ko pride tak trenutek, se spomnim misli tistega pomladnega dne in občutkov, ki so me takrat zajeli... se sama pri sebi nasmehnem in vesela, srečna in zadovoljna grem v novi dan.
Kadar pa se zgodi, da pride trenutek, čas samo zame, se umirim, vzamem v roke kvačko/svinčnik/škarje/ali karkoli podobnega in poskusim kaj ustvariti.
Samo poskusim. Ker takoj nato pride kakšen od Zajčkov, me opazuje, sprašuje, sodeluje, pomaga, razlaga,... in se čas zame spremeni v lepši in bogatejši - čas za druge in vse prehitro mine.
...in delo ni dokončano.
A tudi to pride... Nekoč...
Lep pozdrav!
Mojca