59/365 Nebeški

Nebeški odposlanec

58/365 Berem

Kdaj pa kdaj Se na knjižni polici znajde kakšno "strokovno" čtivo - o vzgoji.
Priznam, nobene nisem še prebrala...
Nobena me ni potegnila vase.

Mnogo raje sežem po slikanicah, ki jih skupaj z Zajčki beremo, gledamo, listamo in interpretiramo...
Tale zgodba o lisički Rebeki nas je v prvi sekundi osvojila.
Morda ker je o prikupni lisički, morda ker nosi enako ime, kot naša Tadruga Zajčica, morda zaradi poučne, vzgojne zgodbe...

57/365 Ponovitev

Kadar se Zajčkova družinica skupaj odpravi iz Zajčkove hišice, v svet, med ljudi,... Se vedno, ampakr prav res vedno najde kdo, ki vzklikne: "Glej! Saj so vsi isti!" ali "Joj kako so si podobni...!" in podobno.
In ko me slednji nekako vprašujoče pogleda, največkrat rečem, da, ja, pač so vsi po istem "muštru".

"A štirje da so? Kako to da imate toliko otrok? A bo še kakšen?" so predvsem mamice otrok sovrtičkarjev in sošolcev naših Zajčic zelo radovedni.

"Hja veste, smo z modelom tako zelo zadovoljni in srečni, da sploh imamo otroke, da sva Se odločila kar za več takih PONOVITEV.

Malo za šalo in veliko zares.

Samo,... Khm, khm, hja,... Kako naj rečem?

Zadnja ponovitev modela...

No zadnja "Zajčica" nas je zelo presenetila, saj je vendar Zajček!

56/365 Preprost

Najbolj preprosta stvar, ki mi je padla na pamet, so čisto navadne lesene kocke, ki ravno zaradi svoje preprostosti budijo ustvarjalnost in spodbujajo otroško domišljijo.
Na sliki je sicer vlakec, ki ni več tako preprost, a je Tamali Zajček želeli, da ga slikam. In sem ga.

"Kas pocsim!" reče, vedno ko kaj fotografiram, kar pomeni, "pokaži prosim!" in se nasmeji, ko vidi fotografijo.

"čist simpl!"

Bodimo še bolj preprosti...

Lep pozdrav s Severa! Mojca.

55/365 Poseben

Oni dan je bil poseben.
Prijatelja sta Po dolgih letih dobila dojenčka. Pa ne samo enega, kar tri!
Tri prečudovite otročke. Deklico in dva dečka.

Ne Le poseben, prav čudežen dan je bil. Ko so mali trije privekali na svet, kljub temu, da medicinsko gledano to ni bilo mogoče.

Življenje je čudež!

In da jih ne bo zeblo v male nožice, v Zajčkovi hišici nastajajo prav posebnimi copatki...

54/365 Srečen

Vse kar potrebujemo za srečo prinesemo s seboj na Svet.
In če ne znamo s tem, potem ne bomo nikoli znali biti srečni.

Srečen je,kdor v majhnih stvareh najde veliko!

53/365 Ko odrastem

Ko odrastem, bom ilustratorka.

Pribor me že čaka...

52/365 Živ

Ne samo, da je ostal ŽIV, še celo cvetel bo!!

51/365 Varen

Tale naš štedilnik ni prav nič varen.
Naš pobič, Tamali Zajček, mimogrede pritisne tipko in jo zasuče... Tako zelo mu je všeč, ko posveti lučka...
Meni pa niti najmanj ni tole po godu...

50/365 Petnajst

Se gremo "Ena račka"?

Lep pozdrav, Mojca!

49/365 Mraz

A je mraz al' ni tu na Severu?

Je, je...

...če ne drugje - v skrinji

Lep pomladni pozdrav, Mojca!

48/365 Tam

Kje so račke?
Mami, glej TAM doli!

Pa mi je prišla na misel Kreslinova pesem; Dekle moje pojdi z menoj:
...doli ob reki v tisti beli obleki,
Dekle moje pojdi z menoj...

47/365 Senca

Ko zvečer Zajčke spravljam v posteljo, počasi eno za drugo ugašam luči.
Na koncu ostane Le majhna, a močna lučka na hodniku, ki sveti vso noč, da preganja strahove in tisto čisto črno temo.
Preden Zajčki stečejo v deželo Ni-je, v Mižule ali v Pančevo, na steni njihove sobe včasih zaplešejo sence in povedo kakšno smešno zgodbo za lahko noč.
Ptica, metulj, krava, pes, koza, kača, peteliin in kdaj pa kdaj kakšen Zajčkov nosek, letajo po zidu.

Ta dan je sonce posijalo prav pomladno toplo. Sem in tja ga je zakril mimoplavajočI oblak.
Tako sva s Taveliko Zajčico sedeli pri oknu in nekaj računali, ko naju toplo obsije sonce. Spomnim se na današnjo besedo in stečeva ven. A glej ga oblak, kako nama je ponagajal in ravno v tistem trenutku zaplaval mimo. Sence so pobegnile, midve pa nazaj na toplo. Tako sva še parkrat stekli ven "po senco" a je vedno pobegnila.
Ko sva jo končno ujeli, so roke skoraj same od sebe naredile znane kretnje in sence so zaplavele po steni...
In nastala je fotografija "plesa pošasti" v trenutku, ko jo prevzame neskončna ljubezen.
Srce, najljubši motiv Tavelike Zajčice.

Kasneje sem ugotovila, da se motiv ponavlja, zato prilagam še eno, na kateri je igra senc Tavelike in Tasrednje Zajčice, v pojenjajoči svetlobi zahajajočega sonca.

46/365 Spomin

Spomin na njen prvi odstriženi pramen las...

 

Pravzaprav imam še en boljši spomin. Spravljen v posebni škatlici v omari. Spomin na njegove zlate kodrčke, ki jih odtlej ni bilo več.

Toda ko sem fotografirala, je že sladko spal in bi ga utegnila s svojim rogoviljenjem nemara zbuditi, sem vzela tale šopek las.

Spomin, ko je bila naša svetlolaska še čisto, čisto majhna punčka.

 

Lep pozdrav, Mojca!

45/365 Romatničen

Valentinovo je danes. Sami srčki vsepovsod...

 

Tale spodaj ne vem, če je ROMANTIČEN, je bil pa danes priročen za fotografiranje. Pravzaprav sem se ves dan trudila ugotoviti kaj to pomeni. SSKJ-ja nimam pri sebi, slovarja tujk tuid ne, tako da nisem prišla do zaključka.

Spomnim pa se, da nama je svakinja enkrat prinesla za darilo garnituro dišečoh svečk in rekla, da je to ravno za naju, ko sva tako romantična...

Hm, a ja?

Romantične pozornosti najdete pri nas skozi vse leto; popisani listki z ljubeznivim sporočilom, sprehodi in lovljenje sončnih zahodov, nežnih obljemov, božajoče dlani, vsakdanji poljubčki, navihani pogledi in pomežik drugemu, drobne pozornosti,...

In če je to to, potem imam ROMANTIČEN način življenja :)

 

 

Zakaj tako žalostno gledaš, mali srčni angel?

 

Lep pozdrav, Mojca!

 

44/365 Kriv

Nisem bila jaz!
Palček Nagaljalček je KRIV!

43/365 Rob

Z Zajčki smo se danes vse popoldne martinčkali in uživali na sončku. Na poti do igrišča v novem naselju, smo preskočili vsako stopnico, pretekli dva šolska igrišča, se kotalili čez jarek, mali so se bolj ponesreči, kot namenoma drsali po zadnji plati... Ko je Tadruga Zajčica skočila na klop in hodila po robu, mi je nehote ponudila motiv.
Prosila sem jo, naj še enkrat in nastala je fotografija.
Seveda sta Se ji takoj pridružila Tamala Zajčka in nastalo je še nekaj fotografij.

Tale je ta glavna:

42/365 Oster

Želela sem slikati svoj jezik, pa poleg tega, da niti ni tako zelo oster, je bolj špičast in nadvse neprimeren in - grd. Pa si včasih želim, da bi zal biti OSTER kot britev, da bi znal jasno in čisto povedati ostro misel...

38/365 Drugačen - 2. del

Oni dan je bila beseda "drugačen".
Ni bil moj dan; slabo počutje, slabo vreme, luna, ki je vplivala na otroke, ali kaj... Za silo sem poiskala motiv in škljocnila in objavila...
Kot običajno sem zatem pogledala tudi objave drugih sodelujočih pri projektu.
Vsi smo ta dan govorili o drugačnosti, vsi smo jo na takšen ali drugačen način poiskali in fotografirali... In iz tega je spet zavejal vetrič - pravzaprav sapica.

Potem, ko se je počutje izboljšalo, vreme zjasnilo, luna se je odebelila, potem so s tudi misli zbistrile. In še dolgo čas mi niso dale miru.

Zakaj ne bi še spregovorila o drugačnosti? O moji drugačnosti?

Zadnjih nekaj let, kaj pa vem tri, štiri leta, je ozračje prepojeno s polemikami o drugačnosti. Vsepovsod nas obletavajo besede, fraze; strpnost, tolerantnost, drugačnost, sprejemanje, enakopravnost... In vedno glasnejše in vse manj strpnejše so.

Menda je čas, da stopimo iz "omar" v katerih živimo in svobodno zaživimo v svetu, ki je še kako nestrpen in mu povemo in pokažemo, da smo povsem normalni ljudje.

Začelo se je že v srednji šoli, z menoj je potovala skozi fakulteto, v vsako družbo in tudi v službo... Ta moja drugačnost. Dokler nisem našla takšne službe, ki me je, ne samo sprejemala, pač pa tudi spodbujala, takšno kot sem. In tam sem se počutila človek.

Nikoli se nisem trudila skrivati, niti kazati kaj, kdo sem. Pa vendar so slutili. Je bilo krivo moje oblačenje? Moja telesna drža? Obesek na verižici? Je bilo morda krivo to, da nisem imela fanta - kot večina mojih sošolk in se tako nisem preveč udeleževala njihovih pogovorov? Je bilo krivo to, da se nisem smejala opolzkim šalam, vulgarnim vicem, da nisem preklinjala in bentila, kot so to počeli ostali?

Kakorkoli že, kmalu potem, ko sem prišla v srednjo šolo, kjer me nihče ni poznal, v dijaški dom, na fakulteto in v študenta, v službo in najemniško stanovanje, ki sem si ga delila še z sedmimi sostanovalkami in stanovalcem, se je vedno našel kdo, ki me je vprašal:
"Si ti mogočeeeee...?"

Ja, sem!
Takoj za tem, se je negotovost razblinila, napetost popustila in začeli smo govoriti  o tem. Zelo, zelo velikokrat se je odprl sogovornik, izprašujoči, in priznal, da podobno misli, da me spoštuje, sprejema, da sam/sama ne bi mogel/mogla tako,... In postali ter ostali smo prijatelji.
Danes sem se znašla v tisti množici, za katero se laže in natolcuje, da je netolerantna večina. V množici ki se je v nekem trenutku drastično skrčila v manjšino in ni niti spodobno, da se imenuje množica in je bolje, da bi se zaprla v omare in tam molčala.

Ne morem se načuditi, kako sem bila v demokratični, svobodni deželici v že omenjenih zadnjih nekaj letih ponižana, zmerjana ali vsaj verbalno napadena, pa čeprav preko virtualnega sveta, ker sem preprosto povedala svoje načelo. A ja, načelo! načela niso več moderna...
Toliko nestrpnosti in neodobravanja kot sem ga bila tu deležna, ga že dolgo nisem nikjer zasledila. Da o zmerjanju ne govorim...

Vsi drugačni, vsi enakopravni! Ne bi se mogla s tem bolj strinjati.
Povejte invalidom, da imajo pravico da hodijo po stopnicah, da gredo na Mont Everest, če pa ne morejo, naj pač...
Povejte gluhim, da imajo popolnoma vso pravico da slišijo, slepim, da gledajo, neumnim, da imajo neodtujljivo pravico, da so pametni,...
Povejte nemim, da imajo pravico da pridejo v finale Evrosonga, če pa ne morejo dati glasu od sebe, pa pač...
Povejte vernim, da imajo pravico verovati v kogarkoli/karkoli/kolikor želijo, samo naj bodo tiho...?!
Zakaj za njihove pravice ne poteka taka gonja?

Zdaj živimo v deželi, ki je med drugo svetovno vojno z zločinom skušala doseči enotno raso. Ko je propadla, se je čez nekaj let v opravičilo odprla tujcem, da so se množično naseljevali v njej in jo povsem prekvasili...
Če kje, se lahko tukaj in zdaj naučimo tolerance, sprejemanja drugačnosti, spoštovanja drugače mislečih in njihovih prepričanj in odobravanja drugačnega načina življenja...
Slovenceljni smo še daaaaaleč, daaaaaaleč, za leseno žlico.
Tu smo sprejeti takšni kot smo. V naše prepričanje se nihče ne vtika; evangeličani, katoliki, muslimani, grška ortodoksna cerkev, metodisti, budisti, ateisti,... živijo skupaj in nektr se cel trudijo za ekumenizem...


V Sloveniji je vse samo teorija, praksa je pač za tiste, ki na karavano najglasneje lajajo.

Če izrazim nestrinjanje, sem hitro postrežena a prisrčnim izrekom; Živi in pusti živeti!
Kako prikladno!
Pustite mi živeti torej!
Malo strpnosti ljudje, vsaj malo ne bi bilo odveč.



Ja sem!
Verna in redno hodim v cerkev, molim in žebram rožni večen, prej premalo, kot veliko, živim ali vsaj skušam živeti svojo vero in nimam niti najmanjšega namena komurkoli škoditi.
Verujem v Boga in ni me sram tega priznati.
In v svoji "religiozni omejenosti" gledam in gledam te adapterje in nikakor ne morem razumeti, da vsak ne paše k vsakem.
Ne morem razumeti, da če hočem da se baterija napolni, da je treba en konec za vtičnico in drugi - seveda pravi konec za telefon/tablico ali karkoli že...



Ah, kot že rečeno! Toliko jih je, pa vsi so drugačni...

In če vzamem besede Sv. Frančiška Asiškega; Mir in dobro!

Lep pozdrav, Mojca!

41/365 Zelen

Tale ZELENI klobčič volne je navihan: Se mi smeji, me izziva in sprašuje: "Kaj boš naredila iz mene?"

Čeprav buri mojo domišljijo, Se mu navihano smejim nazaj...

Kot vedno, še ni dozorela ideja:

Boš žaba? Krokodil? Dinozaver ali ZELENI zmaj?

40/365 Legendaren

"Mala malca", sem pmislila, ko sem prebrala današnjo besedo. Vprašaj in dan ti bo odgovor!

Takoj sem pomislila na znanega angleškega pevca in njegov legendarni CD, ter skoraj skočila k predalu s CD-ji in ostalimi podobnimi ploščki.
Nisem še dobro prebrskala predala, ko pade na tla DVD o človeku, ki je bil povsem drugačen, kot so legende, ki so mi prišle na misel.


Človek, ki ni postal legenda s kakšnim hudim komadom, s kakšno slavno pesmijo, ni postal legenda s svojim razuzdanim življenjem, s tragično smrtjo zaradi prevelikega odmerka takšnih ali drugačnih opojnih substanc, kakor je to storilo malo morje zvezdnikov, pevcev in pevk, igralcev in igralk, ki jih množice še vedno objokujejo, poveličujejo in kujejo v zvezde, jim dajejo naziv (zame - kvazi) legende...

DVD je o človeku, ki je sicer res živel vsem na očeh in bil marsikomu v spotiko in je s svojimi (za množice konzervativnimi) izjavami sprožal plazove ogorčenja in buril valove bruhanja, ki se je nanj usipalo potem.
A ta mož se ni dal! Do zadnjega diha svojega svetniškega življenja se je boril za človeka, za njegovo dostojanstvo, za družine in njihovo svetost, za zakonce in njihovo rast, za ženske - ja prav berete, zanje, da bi se zavedale svoje velike vloge k doprinosu nebes na zemlji, boril se je za mlade; jih opogumljal, spodbujal, vabil in nagovarjal, da bi se sleherni trenutek zavedali, da so (smo) prihodnost! Nenazadnje se je boril za nedolžne, na najšibkejše, za tiste, ki so v tej v povzpenjaoči se kulturi smrti najbolj ogroženi; za nerojene otroke, za umirajoče, za prizadete...

Res je bil velik človek. Ne samo to! Bil je karizmatik, In to velik.

Dano mi je bilo, da sem tistega leta - 1996 ali nekaj takega, bila v Postojni, ko je prišel na tridnevni obisk v Slovenijo.

Zavrešalo je med ljudmi, ko je prišel... Koža se mi je naježila, ko se je pripeljal mimo in vsak posameznik je čutil nekaj posebnega, nekaj velikega je bilo tam.
In potem oglušujoči vrisk množice, ko je izrekel tisti njegov LEGENDARNI:
"Papež ma vas RAD!"

39/365 Mehak

Uf na kaj vse pomislim, ko berem besedo mehak; na otroške dlani, na puhasti sneg, na topel, mehak pulover,... In spet je dan sam poskrbel za motiv. Saj pravim; ne boj se vprašati, odgovor vedno pride!

Pred leti smo se preselili na Sever. S seboj smo vzeli kar se nam je zdelo, da potrebujemo za spodobno življenje in se naselili v prijazni hišici. Hiška nas je popolnoma prevzela s svojo svetlostjo, prostornostjo, s preprostostjo in uporabnostjo. Švabi očitno vedo, kako se prijetno biva.

Ko sem prvi dan spekla kruh in se je prijeten vonj iz pečice razkadil naokrog po vseh prostorih, se je v hiški nekaj zgodilo; postala je domača.

In ta omamni vonj sveže pečenega kruha, je kakor da bi zmehčal tujino, zmanjšal razdaljo in razblinil domotožje, ki je morda naseljevalo kakšen skrit kotiček srca.

Od takrat vedno pečem kruh doma. Na prste obeh rok lahko preštejem kolikokrat smo ga kupili. Na današnjo soboto sem ga spekla celo več vrst; pirinega polnozrnatega, polnozrnatega, kmečkega in za posladek bele bagete, ki so mi uspele še posebno mehke.

Mmmmmmmmmm, res je bil MEHAK kruhek, kar topil se je in vidno izginjal v ustih najdražjih Zajčkov.

 

Bog požegnaj!

In lep pozdrav, Mojca!

38/365 Drugačen

Cel kup jih je pri hiši in vsak je drugačen!

37/365 Odklon

Ker mi je tale beseda pogoltnila kar nekaj dopoldanskih misli,  in sem do nje čutila en tak notranji odklon, sem pofotkala najbližjega, meni najbolj poznanega, pa še zelo slikovit je.

Odklon od linije; skušali so slediti začrtani, zaželeni liniji terena. Spočetka je bilo vse v redu, toda narava je s svojo močjo odklonilno potisnila človeško delo navzdol in navzven in ustvarila svojo umetnino, ki je, roko na srce, prav zelo lepa. Očitno je, da narava čuti odklon do človeških del, če jo le-to ukaluplja in omejuje. Ne moremo je ukrotiti!

   

36/365 Manipulacija

Prepričujejo nas, da bi kupili česar ne potrebujemo, dajejo nam verjeti, da je vse napol zastonj, za "nagrado" dajo še izdelek zastonj...

Najboljši so tisti, ki pravijo: vzemi 3, plačaj 2...

Kaj ne bi mogli res dati stvari, ki so zastonj tistim, ki trpijo revščino? Tistim, ki nimajo za kruh...?

Vse skupaj je čista MANIPULACIJA...

35/365 Misel

Kakor jata preplašenih ptic, so misli švignile pod nebo. Vsaka na svojo stran.

Bolj ko divjam za njimi in jih skušam ujeti, bolj letijo stran.

Greva ven, čez polja, čez reko, ob vodi, skozi mesto. Vsepovsod jih je polno.

Ko se vrneva, jih najdem v tihoti moje kamrice. V miru, v tišini svojega srca, jih eno za drugo polovim. Umirim se in prisluhnem...

On jim da ime, On mi da odgovor...

 

34/365 Svetloba

Tudi svetloba je na toplem...

Sprehod skozi mesto

Oni dan sva se z Najmlajšim Zajčkom odpravila peš v mlin po moko. Bilo je mrzlo, kaj mrzlo, ledeno dopoldne in mesto se je šele prebujalo v svoji barvitosti.

Taisti dan je bila beseda "modro" in ko sem med potjo iskala motiv, sem opazila da je v tem mestu marsikaj modrega...

Schloss Kaltenstein ali po Slovensko grad Mrzli kamen:

Stadtkirche:

Turm ali po naše stolp; del nekdanjega obzidja:

Barvite ulice:

Priljubljena pekarna, v kateri prodajajo slastne tortice in značilne "brecle", preste:

Marktplatz:

Mestna hiša:

In poleg matični urad:

Lev, zaščitni znak mesta Vaihingen an der Enz:

Lep pozdrav s Severa, Mojca!