sreda, 31. december 2014
sreda, 16. april 2014
torek, 15. april 2014
ponedeljek, 14. april 2014
nedelja, 13. april 2014
103/365 Sedaj
Naši Zajčki obožujejo živali. Sploh zajčke.
Sedaj ne enim ne drugim ne bo dolgčas...
Bo pa obojim zelo, zelo, zelo dolgčas potem, ko bo konec počitnic in se bomo odpravili nazaj na Sever...
Pa kdo bi se že zdaj sekiral zato.
Sedanji trenutek je vse kar imamo, pa še tega ne moremo obdržati v dlani.
Zajčke pa lahko držimo v dlani.
Sploh tiste čisto majhne, ki so še premajhni in preveč prestrašeni, da bi upali zbežati.
Pa ne bodo bežali, se jim preveč lustno godi, tudi če kakšen sem in tja pristane v kakšni posodici, namesto v naročju.
Pa lep pozdrav!
Mojca
sobota, 12. april 2014
102/365 Me spreminja
Me spreminja...
Me brusi,
Me krepi,
Me lepša,
Me gleda,
Me sprejela,
Me ljubi.
V meni zbuja vse najlepše, iz mene zna zvabiti najboljše. Ko že mislim, da nečesa ne zmorem, Se mi nasmehna in me prepriča, da zmorem še veliko več. Daje mi moč.
Me spreminja? Vsak Dan znova! Na boljše!
Me brusi,
Me krepi,
Me lepša,
Me gleda,
Me sprejela,
Me ljubi.
V meni zbuja vse najlepše, iz mene zna zvabiti najboljše. Ko že mislim, da nečesa ne zmorem, Se mi nasmehna in me prepriča, da zmorem še veliko več. Daje mi moč.
Me spreminja? Vsak Dan znova! Na boljše!
petek, 11. april 2014
101/365 Končno
Končno!
Ampak res končno so prišle te tako zelo pričakovane počitnice.
Končno gremo spet domov...
Ampak res končno so prišle te tako zelo pričakovane počitnice.
Končno gremo spet domov...
četrtek, 10. april 2014
100/365 Ponudba
Zelo zelo mamljiva ponudba....
Mmmmmmmmm
Mami boš?
Seveda da bom! Z veseljem.
Pa lep pozdrav, Mojca.
Mmmmmmmmm
Mami boš?
Seveda da bom! Z veseljem.
Pa lep pozdrav, Mojca.
sreda, 9. april 2014
torek, 8. april 2014
98/365 Dvignjen
Vsenaokrog so ptički. Res jih je veliko. Ljudje tu okoli vestno in radodarno skrbijo zanje; ohranjajo drevesa in grmovje, na veje obešajo hrano zanje, na tla nastavljajo vodne kopeli...
In ptički so tu orav domači.
Od prvega dne, ko smo se preselili na Sever, nas prav vsaki dan pride pogledat stari kos. Včasih pripelje svojo družico, včasih kakšno drugo druščino...
In kako lepo in glasno poje...
Zadnjič je Tamali Zajček na vrtu jedel rozine. Nekaj mu jih je seveda padlo na tla in kmalu se je a vrtu pojavil očitno sladkosnedi kos in vpričo naju smuknil pod klop in jih pobiral. Ne samo enkrat, trikrat. Niti vreščanje Tamalega Zajčka ga ni prepodilo. Neustrašno je pobiral sladke priboljške...
Meni pa se je to zdelo silno zabavno.
Oni dan je Tamala Zajčica iz vrtca prinesla nov izdelek. Zdaj je že v polnosti osvojila tuj jezik, tudi vrtca se je privadila in ne dela več šobice, ko jo vzgojiteljici pogledata. Kaj šele, da bi jo ogovorili.
Menda se z njima tudi pogovarja - v nemščini in menda prav vse razume. Le včasih se naredi, da ne...
Nič zato, tudi doma se naredi, da razume samo tisto, kar hoče.
Jaz pa veliko stvari še ne razumem... mi pravi.
Na primer tega, da iz papirja izdela ptiček, s pravim pernatim repkom ne more leteti.
Pa če mu pomagam? ... ne mi pravi.
Tudi če je visoko pod nebo dvignjen? ...ne, mi pojasni.
Ker tale ni jedel rozin in nima dovolj moči... A veš mami!?
Zdaj vem!
In ptički so tu orav domači.
Od prvega dne, ko smo se preselili na Sever, nas prav vsaki dan pride pogledat stari kos. Včasih pripelje svojo družico, včasih kakšno drugo druščino...
In kako lepo in glasno poje...
Zadnjič je Tamali Zajček na vrtu jedel rozine. Nekaj mu jih je seveda padlo na tla in kmalu se je a vrtu pojavil očitno sladkosnedi kos in vpričo naju smuknil pod klop in jih pobiral. Ne samo enkrat, trikrat. Niti vreščanje Tamalega Zajčka ga ni prepodilo. Neustrašno je pobiral sladke priboljške...
Meni pa se je to zdelo silno zabavno.
Oni dan je Tamala Zajčica iz vrtca prinesla nov izdelek. Zdaj je že v polnosti osvojila tuj jezik, tudi vrtca se je privadila in ne dela več šobice, ko jo vzgojiteljici pogledata. Kaj šele, da bi jo ogovorili.
Menda se z njima tudi pogovarja - v nemščini in menda prav vse razume. Le včasih se naredi, da ne...
Nič zato, tudi doma se naredi, da razume samo tisto, kar hoče.
Jaz pa veliko stvari še ne razumem... mi pravi.
Na primer tega, da iz papirja izdela ptiček, s pravim pernatim repkom ne more leteti.
Pa če mu pomagam? ... ne mi pravi.
Tudi če je visoko pod nebo dvignjen? ...ne, mi pojasni.
Ker tale ni jedel rozin in nima dovolj moči... A veš mami!?
Zdaj vem!
ponedeljek, 7. april 2014
97/365 99
Zanimivo se mi zdi, kako nekatere besede naredijo "klik" in v meni prižgejo pesem, ki mi ves dan odzvanja v glavi.
Danes je bila tista slavna pesem nemške pevke Nene...
...99 Luftballons...
Fotografija delčka knjige, ki mi včasih pomaga ujeti rdečo nit v sončni ustvarjalnici;
Danes je bila tista slavna pesem nemške pevke Nene...
...99 Luftballons...
Fotografija delčka knjige, ki mi včasih pomaga ujeti rdečo nit v sončni ustvarjalnici;
nedelja, 6. april 2014
96/365 Ob strani
Še ena fotografija iz serija sončnega ustvarjanja;
Ob strani imajo našitke...
Da vedo kateri je levi in kateri je desni...
Ob strani imajo našitke...
Da vedo kateri je levi in kateri je desni...
sobota, 5. april 2014
95/365 Oblikovan
Danešnjo besedo sem ujela kar med sončnim ustvarjanjem.
Nenevaden izdelek, zanimivo oblikovan...
Imenuje se sestavljanka-žoga ali s tujko puzzle ball...
Za nekega posebnega, navihano radovednega fantička...
Pa lep pozdrav s severa!
Mojca
petek, 4. april 2014
četrtek, 3. april 2014
93/365 Odklop
Te dni je že tako, da bi se rabila malo priklopiti na kakšno dodatno dozo energije...
Čeprav "odklopljena" bi si z veseljem privoščila en tak, ta pravi "odklop"
Čeprav "odklopljena" bi si z veseljem privoščila en tak, ta pravi "odklop"
sreda, 2. april 2014
92/365 Tu stojim
Bilo bi nespoštljivo in neprimerno fotografirati kraj, kjer sem malo prej stala...
Tako torej sedaj stojim na zelenici poleg prej omenjenega kraja, in ko skozi zadrževane solze gledam skoraj poteptane drobcene cvetke pod seboj, se skušam prepričati in potolažiti, da je svet vendarle čudovit...
Ko sem nekaj uric pred tem, na vrtu obešala perilo, sem od nevem kje slišala otroški jok. Tako blizu pa vendarle tako daleč.
Venomer sem hodila v hiško prisluškovati, če se ni slučajno prebudil kdo od spečih Zajčkov in slabe volje joka, ker me ni poleg...
Nič. Tišina.
Nenavaden nemir se je naselil v srce...
Nato smo se Zajčki odpravili na sprehod in vmes oddali Taveliko Zajčico v šolo. Sami smo se vračali po poti, ki pelje čez pokopališče. Je čisto blizu hiške.
In je bolj podoben parku, kot pa pokopališčem, ki jih poznamo pri nas. Ni neprijeten kraj; na njem je vedno veliko ljudi, prijazno se pozdravljamo, občudujemo prekrasne, skromne cvetlice na grobovih, razmišljamo o minljivosti...
Pogled mi je pritegnil svež grob. Nikoli poprej nisem hodila gledat grobove, saj vendar v mestu nikogar ne poznam, toda danes so me noge kar same nesle tja...
In ko je roka sama segla po traku, na katerem je bil zlat napis, me je presunilo žalostno spoznanje...
Prijateljica in sošolka naše Tavelike Zajčice - mala Lara in njena sestra dvojčica Marie, sta ta dan pokopali svojo premaldo mamico...
In v tistem trenutku sem vedela, koga sem slišala jokati...
In tako tu stojim in se sprašujem ZAKAJ???
In ne najdem odgovora.
In ne morem verjeti...
Nekaj dni kasneje mi je v roke prišel stavek, da se v takđnih trenutkih ne smemo spraševati ZAKAJ, ampak KAKO NAPREJ?
Pa (lep) pozdrav s Severa.
Mojca
Tako torej sedaj stojim na zelenici poleg prej omenjenega kraja, in ko skozi zadrževane solze gledam skoraj poteptane drobcene cvetke pod seboj, se skušam prepričati in potolažiti, da je svet vendarle čudovit...
Ko sem nekaj uric pred tem, na vrtu obešala perilo, sem od nevem kje slišala otroški jok. Tako blizu pa vendarle tako daleč.
Venomer sem hodila v hiško prisluškovati, če se ni slučajno prebudil kdo od spečih Zajčkov in slabe volje joka, ker me ni poleg...
Nič. Tišina.
Nenavaden nemir se je naselil v srce...
Nato smo se Zajčki odpravili na sprehod in vmes oddali Taveliko Zajčico v šolo. Sami smo se vračali po poti, ki pelje čez pokopališče. Je čisto blizu hiške.
In je bolj podoben parku, kot pa pokopališčem, ki jih poznamo pri nas. Ni neprijeten kraj; na njem je vedno veliko ljudi, prijazno se pozdravljamo, občudujemo prekrasne, skromne cvetlice na grobovih, razmišljamo o minljivosti...
Pogled mi je pritegnil svež grob. Nikoli poprej nisem hodila gledat grobove, saj vendar v mestu nikogar ne poznam, toda danes so me noge kar same nesle tja...
In ko je roka sama segla po traku, na katerem je bil zlat napis, me je presunilo žalostno spoznanje...
Prijateljica in sošolka naše Tavelike Zajčice - mala Lara in njena sestra dvojčica Marie, sta ta dan pokopali svojo premaldo mamico...
In v tistem trenutku sem vedela, koga sem slišala jokati...
In tako tu stojim in se sprašujem ZAKAJ???
In ne najdem odgovora.
In ne morem verjeti...
Nekaj dni kasneje mi je v roke prišel stavek, da se v takđnih trenutkih ne smemo spraševati ZAKAJ, ampak KAKO NAPREJ?
Pa (lep) pozdrav s Severa.
Mojca
torek, 1. april 2014
91/365 Jaz danes
Jaz danes...
Sedim na vrtu,
se nastavljam toplim sončnim žarkom,
poslušam žuborenje vode v sosedovem ribniku,
uživam v poslušanju glasnega ptičjega petja,
se smejim domislicam Tavelike Zajčice, ki ob meni nekam resno čeblja,
prisluškujem glasovom iz zgornjega nadstropja in ugibam kateri Zajček se bo prvi prebudil iz opoldanskega spanca,
srkam kavico, ki mi jo je pomagala skuhati Tavelika Zajčica,...
...in niti slutim ne, kaj bo prinesel naslednji dan...
Pa lep, sončen pozdrav.
Mojca
ponedeljek, 31. marec 2014
90/365 V torbi
V tej moji super veliki torbi najdeš skoraj vse...
Če bi jo takole dalj časa pustila odprto na trati, bi se v njej zagotovo znašlo tudi kaj živega...
Če bi jo takole dalj časa pustila odprto na trati, bi se v njej zagotovo znašlo tudi kaj živega...
Pa lep pozdrav!
Mojca
nedelja, 30. marec 2014
sobota, 29. marec 2014
88/365 Najljubši
Moj najljubši...
In daleeeeč najboljši "kafečk"
Tu na Severu ne poznajo dobre kave. In tale omamno zadiši že ko jo odpreš...
In daleeeeč najboljši "kafečk"
Tu na Severu ne poznajo dobre kave. In tale omamno zadiši že ko jo odpreš...
Mmmmmmm, pa lep pozdrav!
Mojca
petek, 28. marec 2014
87/365 Shranjen
Na platno shranjen spomin na nepozabne prve trenutke z Tamalim Zajčkom.
Dve leti bo tega...
Lep pozdrav!
Mojca
četrtek, 27. marec 2014
86/365 Dogovor
Imava en tak poseben dogovor;
Jaz nalivam vodo, Tamali Zajček pa zaliva...
...dokler ves moker ne prijoka k meni...
Jaz nalivam vodo, Tamali Zajček pa zaliva...
...dokler ves moker ne prijoka k meni...
Lep vrtičkarski pozdrav!
Mojca
sreda, 26. marec 2014
torek, 25. marec 2014
84/365 Skupen prostor
Naš skupen prostor je velik, svetel, pisan, razigrano razmetan, vesel, otožen, včasih prešerno nasmejan...
Lep pozdrav!
Mojca
ponedeljek, 24. marec 2014
83/365 Hvala
Ob tej besedi se mi je v misli prikradla pesem; Hvala za vsako dobro jutro...
In kamorkoli sem pogledala sem videla nekaj, za kar sem lahko hvaležna.
Ves dan je minil v zahvaljevanju za ljudi, rastline, za svet okoli nas, za stvari na njem,...
In mi je bilo zelo težko najti motiv, ki bi vse skupaj zajel. Ko sem se vračala domov, so me zopet pozdravile srebrne kapljice v katerih se tako lepo odseva svet okoli nas.
Eno sem "ujela" s hvaležnostjo, da znam biti hvaležna za sleherni trenutek...
In kamorkoli sem pogledala sem videla nekaj, za kar sem lahko hvaležna.
Ves dan je minil v zahvaljevanju za ljudi, rastline, za svet okoli nas, za stvari na njem,...
In mi je bilo zelo težko najti motiv, ki bi vse skupaj zajel. Ko sem se vračala domov, so me zopet pozdravile srebrne kapljice v katerih se tako lepo odseva svet okoli nas.
Eno sem "ujela" s hvaležnostjo, da znam biti hvaležna za sleherni trenutek...
Pa lep pozdrav!
Mojca.
nedelja, 23. marec 2014
82/365 Lasje
Ni pravično, da ima Tamali Zajček kodrčke.
No bilo bi OK, če bi jih imele tudi Zajčice ali pa jaz.
Ne, samo on jih ima. Take ta prave.
Da pa ne bi bilo fovšije, mu jih lepo in redno strižemo.
(Šala)
No bilo bi OK, če bi jih imele tudi Zajčice ali pa jaz.
Ne, samo on jih ima. Take ta prave.
Da pa ne bi bilo fovšije, mu jih lepo in redno strižemo.
(Šala)
sobota, 22. marec 2014
81/365 Zbirka
Zbirka...
Najprej mi sploh ni padlo na pamet kaj pametnega. Pravzaprav mi tudi kaj neumnega ni padlo na pamet. Ja prav nič!
Pa sem jo vseeno našla; eno našo skromno zbirko:
Najprej mi sploh ni padlo na pamet kaj pametnega. Pravzaprav mi tudi kaj neumnega ni padlo na pamet. Ja prav nič!
Pa sem jo vseeno našla; eno našo skromno zbirko:
Lep pozdrav!
Mojca
petek, 21. marec 2014
80/365 Čas zame
Čas zame...
Čas samo zame?
Pred nekaj leti sem imela ves čas na tem svet samo zame...
Bila sem še sama, takrat še brez družine, brez otrok, pravzaprav še brez fanta.
Dopoldne sem z veseljem hodila v službo, ob vikendih domov, vmes sem kakšno prosto uro, dan, preživela s prijateljicami, v kinu, ob pogovoru na kavici, na izletih in potepanjih po Sloveniji,... In z izjemo teh druženj je bil ves čas na tem svetu samo zame... Luksuz?
Spomnim se, da sem se nekega prečudovitega sončnega jutra vsedla na posteljo, ko me je nenadoma spleletela misel, da je moje življenje popolnoma nesmiselno, če je namenjeno samo meni. Takrat se je v srce naselila neka čudna bolečina, osamljenost, tesnoba ali kaj vem kaj. Imela sem občutek, da bom kar zbolela. Nič fajn občutek, pravzaprav prav grozen občutek.
Od takrat se je svet že ničkolikokrat obrnil, preteklo je ogromno vode in marsikaj se je spremenilo. Misel tistega pomladnega jutra je ostala le še bled spomin.
So dnevi, ko se spomnim na tisti občutek in se sama pri sebi nasmehnem in vesela, srečna in zadovoljna grem v novi dan.
Čas zame...
Sedaj, ko imam družino, moža, otroke... A vi to resno?
"Čas zame" je "iznajdba" sodobne kapitalistične in - iskreno povejmo - egoistično usmerjene družbe.
"moraš" nekaj narediti zase... poskrbeti zase...
Ko gledam te moje prehitro odraščajoče Zajčke in ko pozno pride domov utrujen ati Zajec, se še kako zavedam, da je sedaj čas zanje.
Čas za podaritev in darovanje, da ne rečem kar služenje drugim, za učenje in pripravo na življenje, za pogovor in gradnjo medsebojnih odnosov...
Zdaj je čas zato, da sem tukaj in sedaj na razpolago drugim. Kar me izpopolnjuje, me ne izčrpava, kar me osrečuje, mi daje energijo, to kar ljubim, delam z veseljem... Ko pomagam rasti drugim, rastem z njimi, ko ljubim, sem ljubljena,... ko dajem življenje živim...
A ni vedno tako. Življenje je nepredvidljivo in rado preseneti. Rado prinaša izzive in poraja nova vprašanja... Ali pa vse naenkrat trešči na tla...
Takrat si zaželim čas samo zame. Da bi na polna pljuča zadihala, se ustavila, morda za hip pobegnila v tihoto, kjer bi naravnala misli, uredila besede in nato z optimizmom in veseljem šla naprej.
Včasih si želim samo minutko, da bi v miru skočila pod tuš, ne da bi iz sosednje sobice zaslišala jok...
Včasih si želim čas samo zame, da bi v miru šla tja, "kamor še cesar gre peš".... brez da bi kdo prišel za menoj s tistim znanim: "Mamiiiii...."
Ali pa da bi popila kavo brez da bi me kateri od Zajčkov pocukal za rokav,...
Ali pa morda takrat, ko se z atijem Zajcem pogovarjava ali pa vsaj hočeva pogovarjati preko skakljanja malih Zajčkov in njihovega čebljanja, spraševanja vmes...
... in ko pride tak trenutek, se spomnim misli tistega pomladnega dne in občutkov, ki so me takrat zajeli... se sama pri sebi nasmehnem in vesela, srečna in zadovoljna grem v novi dan.
Kadar pa se zgodi, da pride trenutek, čas samo zame, se umirim, vzamem v roke kvačko/svinčnik/škarje/ali karkoli podobnega in poskusim kaj ustvariti.
Samo poskusim. Ker takoj nato pride kakšen od Zajčkov, me opazuje, sprašuje, sodeluje, pomaga, razlaga,... in se čas zame spremeni v lepši in bogatejši - čas za druge in vse prehitro mine.
...in delo ni dokončano.
A tudi to pride... Nekoč...
Čas samo zame?
Pred nekaj leti sem imela ves čas na tem svet samo zame...
Bila sem še sama, takrat še brez družine, brez otrok, pravzaprav še brez fanta.
Dopoldne sem z veseljem hodila v službo, ob vikendih domov, vmes sem kakšno prosto uro, dan, preživela s prijateljicami, v kinu, ob pogovoru na kavici, na izletih in potepanjih po Sloveniji,... In z izjemo teh druženj je bil ves čas na tem svetu samo zame... Luksuz?
Spomnim se, da sem se nekega prečudovitega sončnega jutra vsedla na posteljo, ko me je nenadoma spleletela misel, da je moje življenje popolnoma nesmiselno, če je namenjeno samo meni. Takrat se je v srce naselila neka čudna bolečina, osamljenost, tesnoba ali kaj vem kaj. Imela sem občutek, da bom kar zbolela. Nič fajn občutek, pravzaprav prav grozen občutek.
Od takrat se je svet že ničkolikokrat obrnil, preteklo je ogromno vode in marsikaj se je spremenilo. Misel tistega pomladnega jutra je ostala le še bled spomin.
So dnevi, ko se spomnim na tisti občutek in se sama pri sebi nasmehnem in vesela, srečna in zadovoljna grem v novi dan.
Čas zame...
Sedaj, ko imam družino, moža, otroke... A vi to resno?
"Čas zame" je "iznajdba" sodobne kapitalistične in - iskreno povejmo - egoistično usmerjene družbe.
"moraš" nekaj narediti zase... poskrbeti zase...
Ko gledam te moje prehitro odraščajoče Zajčke in ko pozno pride domov utrujen ati Zajec, se še kako zavedam, da je sedaj čas zanje.
Čas za podaritev in darovanje, da ne rečem kar služenje drugim, za učenje in pripravo na življenje, za pogovor in gradnjo medsebojnih odnosov...
Zdaj je čas zato, da sem tukaj in sedaj na razpolago drugim. Kar me izpopolnjuje, me ne izčrpava, kar me osrečuje, mi daje energijo, to kar ljubim, delam z veseljem... Ko pomagam rasti drugim, rastem z njimi, ko ljubim, sem ljubljena,... ko dajem življenje živim...
A ni vedno tako. Življenje je nepredvidljivo in rado preseneti. Rado prinaša izzive in poraja nova vprašanja... Ali pa vse naenkrat trešči na tla...
Takrat si zaželim čas samo zame. Da bi na polna pljuča zadihala, se ustavila, morda za hip pobegnila v tihoto, kjer bi naravnala misli, uredila besede in nato z optimizmom in veseljem šla naprej.
Včasih si želim samo minutko, da bi v miru skočila pod tuš, ne da bi iz sosednje sobice zaslišala jok...
Včasih si želim čas samo zame, da bi v miru šla tja, "kamor še cesar gre peš".... brez da bi kdo prišel za menoj s tistim znanim: "Mamiiiii...."
Ali pa da bi popila kavo brez da bi me kateri od Zajčkov pocukal za rokav,...
Ali pa morda takrat, ko se z atijem Zajcem pogovarjava ali pa vsaj hočeva pogovarjati preko skakljanja malih Zajčkov in njihovega čebljanja, spraševanja vmes...
... in ko pride tak trenutek, se spomnim misli tistega pomladnega dne in občutkov, ki so me takrat zajeli... se sama pri sebi nasmehnem in vesela, srečna in zadovoljna grem v novi dan.
Kadar pa se zgodi, da pride trenutek, čas samo zame, se umirim, vzamem v roke kvačko/svinčnik/škarje/ali karkoli podobnega in poskusim kaj ustvariti.
Samo poskusim. Ker takoj nato pride kakšen od Zajčkov, me opazuje, sprašuje, sodeluje, pomaga, razlaga,... in se čas zame spremeni v lepši in bogatejši - čas za druge in vse prehitro mine.
...in delo ni dokončano.
A tudi to pride... Nekoč...
Lep pozdrav!
Mojca
četrtek, 20. marec 2014
79/365 Rumena
Če sta bili že rdeča in zelena, naj bo pa tudi sončna rumena iz mojega ustvarjalnega sveta...
Lep pozdrav!
Mojca
sreda, 19. marec 2014
torek, 18. marec 2014
77/365 Sreča
Sreča je opoteča...
Ne da Se ujeti,
Pusti Se iskati,
Pusti Se čakati...
A zame je sreča že sonce na trati!
Sreča je v vrisku veselih otrok!
Razprostrta kot pisana mavrica čez nebesni okok...
Sreča so zame moji Zajčki zlati!
Sreča je vedno speča v nas...
A vsak jo vidi drugače!
Za nekoga je to Dedek Mraz,
Za drugega raztrgane hlače!
Ne da Se ujeti,
Pusti Se iskati,
Pusti Se čakati...
A zame je sreča že sonce na trati!
Sreča je v vrisku veselih otrok!
Razprostrta kot pisana mavrica čez nebesni okok...
Sreča so zame moji Zajčki zlati!
Sreča je vedno speča v nas...
A vsak jo vidi drugače!
Za nekoga je to Dedek Mraz,
Za drugega raztrgane hlače!
ponedeljek, 17. marec 2014
nedelja, 16. marec 2014
75/365 Več
Bilo jih je še veliko več, a sem jih podarila naprej.
Z veseljem. In pri tem nepričakovano razveselila, če že ne osrečila nekaj znank...
Z veseljem. In pri tem nepričakovano razveselila, če že ne osrečila nekaj znank...
sobota, 15. marec 2014
72/365 Sedem
Ena se je potuhnila v kopalnico in tam čakala naslednjo žehto.
A skrbna mami Zajčica, ki redko izgubi kakšno nogavičko, jo je nagajivko našla in dala v pranje.
Ha! Za kazen je brez para visela na soncu!
Na fotografiji jih je sicer samo sedem, ker je taka beseda, ostalih petstopetištirideset jih je že zloženih čakalo v košari za perilo :)
Lep pozdrav, s Severa!
Mojca
71/365 Simetrija
Sončno vreme nas je zvabilo ven in v naravi sem zaman iskala simetrijo. Narava je v vsej svoji lepoti organizirana v nekem estetskem zaporedju, kar ji daje veličastno lepoto. Ne, v njej simetrije ne boste našli...
Človek pa jo močno potrebuje. Za občutek urejenosti, varnosti, za estetiko, če hočete.
In tole sem na hitro "našla" med čakanjem Tavelike Zajčice, da priskaklja iz šole.
70/365 Frustracija
Svoje frustracije sprošča na glas, zelo na glas. Včasih cepeta z zajčjimi tačkami, včasih samo butne in vzklikne...
Toda, ker se vedno, ko naleti na frustracijo, sprosti na takšen način, se z njo sooči in začuda - težava neverjetno hitro mine. Ne potlači vsega vase, pač pa vedno bojuje boje. In zmaga. Kako enostavno je to pri otrocih.
Sicer ni vedno prijetno za oči in ušesa, sploh če se dotična zadeva odvija na javnem mestu, vsem na očeh,... toda učinkuje.
Jaz se svojimi frustracijami ukvarjam na povsem drugačen način. Trenutkov za to imam bore malo in lovim sekunde, ko lahko.
Tako se zgodi, kot se dogaja zadnje dni, da se ne dohajam, da ne sledim, da na trenutke čutim popolno nepovezanost s seboj... Kaj šele z drugimi. Včasih ni lahko.
Za razliko od moje Zajčice, so bitke mojih frustracij bolj slikovite, barvite,... Pomirjajo, navdihujejo in malo potolažijo.
Pa en lep pozdrav s Severa!
Mojca.
69/365 Avantura
Moja velika avantura se je začela, ko sem pred netakoveliko leti spoznala gospoda Zajca. Potem se je življenje začelo vrteti še bolj bliskovito in intenzivno in kmalu sem postala gospa Zajec.
Avantura v dvoje je lepa, a še lepše je, če je še kdo drug deležen blagoslova zakonske zveze in sreče in veselja, ki se v njem poraja.
Kmalu se je pridružila Tavelika Zajčica, dve leti za njo še Tadruga Zajčica, nato se nam je pridružila še Najmlajša Zajčica.
Da ne bi bilo življenje preveč enostavno, smo se podali na prav posebno avanturo - preselili smo se v Nemčijo. Čez dobro leto se nam je pridružil se Tamali Zajček.
In sedaj je naše življenje polno avantur. Ne vem več kaj je to dolgčas, ampak vem še kaj je to prosti čas! Ne vem kaj je spočitost, vem pa kaj je prijetna utrujenost!
In vem kaj je sreča! In kaj blagoslov!
In sem hvaležna za vsak dan posebej, za vse lepe, pestre trenutke, ki jih skupaj preživljamo.
In skušamo izkoristiti vsak podarjeno prosto minuto in v vsakem vremenu šibnemo na sprehod, na igrišče, peš v šolo,...
Ampak čisto enostaven sprehod je za nas velika avantura;
Začne se že na vrhu teh doooolgih stopnic!
Tavelika bi hitela naprej, Tadruga bi sanjala nekje vmes, Tamala bi šla v drugo smer, Tamali bi rad šibal čez cesto...
In velika umetnost je priti do cilja.
In zelo si oddahnem, ko vsi srečno prispemo varno domov. In do naslednjega sprehoda že vse pozabim, kakšna avantura je iti s poskočnimi Zajčki na enostaven sprehod.
En lep, avanturističen pozdrav s Severa!
Mojca
nedelja, 9. marec 2014
68/365 Muza
Če je Tavelika Zajčica "razum" in če je Tadruga Zajčica "čustvo" kaj je potem Tamala Zajčica?
To vprašanje me že dolgo spremlja...
In včasih pride odgovor, ko najmanj pričakuješ...
V trenutku, ko sem prebrala današnjo besedo, sem vedela...
Že lep čas je Tamala Zajčica moja MUZA!
S svojim veselim in hkrati žalostnim pogledom, s svojim smehom in obenem s solzicami, ki tako rade polzijo Po njenih ličkih, s prikupnostjo in nedolžno nagajivostjo, z milim izrazom in včasih s krempeljci in stisnjenimi zobmi, s svojim neukrotljivim in večkrat nerazumljivim čebljanjem, s svojimi skuštranimi kodrčki in včasih namazanimi ustnicami in nenazadnje kar s svojim temperamentom, mi v trzljaju očesa pričara celo mavrico čustev...
V hipu me s skrajnega roba žalosti povede do drugega skrajnega roba sreče...
Neverjetna je,...
...kot vsi ostali Zajčki...
Na fotografiji je v varnem atijevem naročju, kjer si tolaži zaradi odvzete igračke strto srce...
Moja MUZA
To vprašanje me že dolgo spremlja...
In včasih pride odgovor, ko najmanj pričakuješ...
V trenutku, ko sem prebrala današnjo besedo, sem vedela...
Že lep čas je Tamala Zajčica moja MUZA!
S svojim veselim in hkrati žalostnim pogledom, s svojim smehom in obenem s solzicami, ki tako rade polzijo Po njenih ličkih, s prikupnostjo in nedolžno nagajivostjo, z milim izrazom in včasih s krempeljci in stisnjenimi zobmi, s svojim neukrotljivim in večkrat nerazumljivim čebljanjem, s svojimi skuštranimi kodrčki in včasih namazanimi ustnicami in nenazadnje kar s svojim temperamentom, mi v trzljaju očesa pričara celo mavrico čustev...
V hipu me s skrajnega roba žalosti povede do drugega skrajnega roba sreče...
Neverjetna je,...
...kot vsi ostali Zajčki...
Na fotografiji je v varnem atijevem naročju, kjer si tolaži zaradi odvzete igračke strto srce...
Moja MUZA
sobota, 8. marec 2014
petek, 7. marec 2014
66/365 Skupaj
Danes sem vse skupaj lično zavila, zapakirala in odposlala na Gorenjsko!
Srečno!!
Lep pozdrav, Mojca.
Srečno!!
Lep pozdrav, Mojca.
četrtek, 6. marec 2014
65/365 Dar
Življenje je neprecenljivi dar...
Vsak otrok je čudoviti dar...
Zdravje je velik dar...
Za razliko od tistih, ki vpijejo, da je vse to pravica, močno verjamem v zgoraj zapisane besede.
Morda šele ko kakšno od teh dragocenosti izgubimo, se zavemo njene vrednosti in naše majhnosti...
Kmalu se pozdravi, moja draga Zajčica!
Lep pozdrav, Mojca!
Vsak otrok je čudoviti dar...
Zdravje je velik dar...
Za razliko od tistih, ki vpijejo, da je vse to pravica, močno verjamem v zgoraj zapisane besede.
Morda šele ko kakšno od teh dragocenosti izgubimo, se zavemo njene vrednosti in naše majhnosti...
Kmalu se pozdravi, moja draga Zajčica!
Lep pozdrav, Mojca!
sreda, 5. marec 2014
torek, 4. marec 2014
63/365 Glasba
Pravzaprav sploh ne vem, če smo Zajčki glasbeno nadarjeni.
Vem, da imamo glasbo zelo radi, a to nam ne daje "pravico" do talenta.
No na talent se ne oziramo, je samo velika ljubezen do dobre glasbe, do petja, do igranja inštrumentov.
To pa tudi nekaj šteje.
Piskamo, vriskamo, brundamo, pojemo, vreščimoo, plešemo, Se zavrtimo, ... In se imamo lepo!
Vem, da imamo glasbo zelo radi, a to nam ne daje "pravico" do talenta.
No na talent se ne oziramo, je samo velika ljubezen do dobre glasbe, do petja, do igranja inštrumentov.
To pa tudi nekaj šteje.
Piskamo, vriskamo, brundamo, pojemo, vreščimoo, plešemo, Se zavrtimo, ... In se imamo lepo!
ponedeljek, 3. marec 2014
nedelja, 2. marec 2014
61/365 Tu stojim
Tu stojim...
Na razpotju poti,
Nad sivino vsakdana,
Nad ostanki meglenega jutra.
Tu stojim...
In vdihavam sveži zrak,
Srkam sončne žarke,
Ki bodejo skozi zaspane meglice.
Tu stojim...
S pogledom na Goro,
Sramežljivo zasneženo,
Polomljeno, ranjeno.
In prisluškujem glasovom...
Ščebetu ptic, prebujanju jutra,
In vmes osamljeni potniki
Jok in cvilež nestrpnih Zajčkov.
Tu stojim...
In se veselim sonca,
Novega dne in ljudi v njem,
In hvalim Življenje!
Na razpotju poti,
Nad sivino vsakdana,
Nad ostanki meglenega jutra.
Tu stojim...
In vdihavam sveži zrak,
Srkam sončne žarke,
Ki bodejo skozi zaspane meglice.
Tu stojim...
S pogledom na Goro,
Sramežljivo zasneženo,
Polomljeno, ranjeno.
In prisluškujem glasovom...
Ščebetu ptic, prebujanju jutra,
In vmes osamljeni potniki
Jok in cvilež nestrpnih Zajčkov.
Tu stojim...
In se veselim sonca,
Novega dne in ljudi v njem,
In hvalim Življenje!
Naročite se na:
Objave (Atom)