Tako torej sedaj stojim na zelenici poleg prej omenjenega kraja, in ko skozi zadrževane solze gledam skoraj poteptane drobcene cvetke pod seboj, se skušam prepričati in potolažiti, da je svet vendarle čudovit...
Ko sem nekaj uric pred tem, na vrtu obešala perilo, sem od nevem kje slišala otroški jok. Tako blizu pa vendarle tako daleč.
Venomer sem hodila v hiško prisluškovati, če se ni slučajno prebudil kdo od spečih Zajčkov in slabe volje joka, ker me ni poleg...
Nič. Tišina.
Nenavaden nemir se je naselil v srce...
Nato smo se Zajčki odpravili na sprehod in vmes oddali Taveliko Zajčico v šolo. Sami smo se vračali po poti, ki pelje čez pokopališče. Je čisto blizu hiške.
In je bolj podoben parku, kot pa pokopališčem, ki jih poznamo pri nas. Ni neprijeten kraj; na njem je vedno veliko ljudi, prijazno se pozdravljamo, občudujemo prekrasne, skromne cvetlice na grobovih, razmišljamo o minljivosti...
Pogled mi je pritegnil svež grob. Nikoli poprej nisem hodila gledat grobove, saj vendar v mestu nikogar ne poznam, toda danes so me noge kar same nesle tja...
In ko je roka sama segla po traku, na katerem je bil zlat napis, me je presunilo žalostno spoznanje...
Prijateljica in sošolka naše Tavelike Zajčice - mala Lara in njena sestra dvojčica Marie, sta ta dan pokopali svojo premaldo mamico...
In v tistem trenutku sem vedela, koga sem slišala jokati...
In tako tu stojim in se sprašujem ZAKAJ???
In ne najdem odgovora.
In ne morem verjeti...
Nekaj dni kasneje mi je v roke prišel stavek, da se v takđnih trenutkih ne smemo spraševati ZAKAJ, ampak KAKO NAPREJ?
Pa (lep) pozdrav s Severa.
Mojca
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.