98/365 Dvignjen

Vsenaokrog so ptički. Res jih je veliko. Ljudje tu okoli vestno in radodarno skrbijo zanje; ohranjajo drevesa in grmovje, na veje obešajo hrano zanje, na tla nastavljajo vodne kopeli...
In ptički so tu orav domači.
Od prvega dne, ko smo se preselili na Sever, nas prav vsaki dan pride pogledat stari kos. Včasih pripelje svojo družico, včasih kakšno drugo druščino...
In kako lepo in glasno poje...

Zadnjič je Tamali Zajček na vrtu jedel rozine. Nekaj mu jih je seveda padlo na tla in kmalu se je a vrtu pojavil očitno sladkosnedi kos in vpričo naju smuknil pod klop in jih pobiral. Ne samo enkrat, trikrat. Niti vreščanje Tamalega Zajčka ga ni prepodilo. Neustrašno je pobiral sladke priboljške...

Meni pa se je to zdelo silno zabavno.

Oni dan je Tamala Zajčica iz vrtca prinesla nov izdelek. Zdaj je že v polnosti osvojila tuj jezik, tudi vrtca se je privadila in ne dela več šobice, ko jo vzgojiteljici pogledata. Kaj šele, da bi jo ogovorili.
Menda se z njima tudi pogovarja - v nemščini in menda prav vse razume. Le včasih se naredi, da ne...
Nič zato, tudi doma se naredi, da razume samo tisto, kar hoče.

Jaz pa veliko stvari še ne razumem... mi pravi.
Na primer tega, da iz papirja izdela ptiček, s pravim pernatim repkom ne more leteti.
Pa če mu pomagam? ... ne mi pravi.
Tudi če je visoko pod nebo dvignjen? ...ne, mi pojasni.
Ker tale ni jedel rozin in nima dovolj moči... A veš mami!?

Zdaj vem!