Moja velika avantura se je začela, ko sem pred netakoveliko leti spoznala gospoda Zajca. Potem se je življenje začelo vrteti še bolj bliskovito in intenzivno in kmalu sem postala gospa Zajec.
Avantura v dvoje je lepa, a še lepše je, če je še kdo drug deležen blagoslova zakonske zveze in sreče in veselja, ki se v njem poraja.
Kmalu se je pridružila Tavelika Zajčica, dve leti za njo še Tadruga Zajčica, nato se nam je pridružila še Najmlajša Zajčica.
Da ne bi bilo življenje preveč enostavno, smo se podali na prav posebno avanturo - preselili smo se v Nemčijo. Čez dobro leto se nam je pridružil se Tamali Zajček.
In sedaj je naše življenje polno avantur. Ne vem več kaj je to dolgčas, ampak vem še kaj je to prosti čas! Ne vem kaj je spočitost, vem pa kaj je prijetna utrujenost!
In vem kaj je sreča! In kaj blagoslov!
In sem hvaležna za vsak dan posebej, za vse lepe, pestre trenutke, ki jih skupaj preživljamo.
In skušamo izkoristiti vsak podarjeno prosto minuto in v vsakem vremenu šibnemo na sprehod, na igrišče, peš v šolo,...
Ampak čisto enostaven sprehod je za nas velika avantura;
Začne se že na vrhu teh doooolgih stopnic!
Tavelika bi hitela naprej, Tadruga bi sanjala nekje vmes, Tamala bi šla v drugo smer, Tamali bi rad šibal čez cesto...
In velika umetnost je priti do cilja.
In zelo si oddahnem, ko vsi srečno prispemo varno domov. In do naslednjega sprehoda že vse pozabim, kakšna avantura je iti s poskočnimi Zajčki na enostaven sprehod.
En lep, avanturističen pozdrav s Severa!
Mojca
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.