Svoje frustracije sprošča na glas, zelo na glas. Včasih cepeta z zajčjimi tačkami, včasih samo butne in vzklikne...
Toda, ker se vedno, ko naleti na frustracijo, sprosti na takšen način, se z njo sooči in začuda - težava neverjetno hitro mine. Ne potlači vsega vase, pač pa vedno bojuje boje. In zmaga. Kako enostavno je to pri otrocih.
Sicer ni vedno prijetno za oči in ušesa, sploh če se dotična zadeva odvija na javnem mestu, vsem na očeh,... toda učinkuje.
Jaz se svojimi frustracijami ukvarjam na povsem drugačen način. Trenutkov za to imam bore malo in lovim sekunde, ko lahko.
Tako se zgodi, kot se dogaja zadnje dni, da se ne dohajam, da ne sledim, da na trenutke čutim popolno nepovezanost s seboj... Kaj šele z drugimi. Včasih ni lahko.
Za razliko od moje Zajčice, so bitke mojih frustracij bolj slikovite, barvite,... Pomirjajo, navdihujejo in malo potolažijo.
Pa en lep pozdrav s Severa!
Mojca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.