Na koncu ostane Le majhna, a močna lučka na hodniku, ki sveti vso noč, da preganja strahove in tisto čisto črno temo.
Preden Zajčki stečejo v deželo Ni-je, v Mižule ali v Pančevo, na steni njihove sobe včasih zaplešejo sence in povedo kakšno smešno zgodbo za lahko noč.
Ptica, metulj, krava, pes, koza, kača, peteliin in kdaj pa kdaj kakšen Zajčkov nosek, letajo po zidu.
Ta dan je sonce posijalo prav pomladno toplo. Sem in tja ga je zakril mimoplavajočI oblak.
Tako sva s Taveliko Zajčico sedeli pri oknu in nekaj računali, ko naju toplo obsije sonce. Spomnim se na današnjo besedo in stečeva ven. A glej ga oblak, kako nama je ponagajal in ravno v tistem trenutku zaplaval mimo. Sence so pobegnile, midve pa nazaj na toplo. Tako sva še parkrat stekli ven "po senco" a je vedno pobegnila.
Ko sva jo končno ujeli, so roke skoraj same od sebe naredile znane kretnje in sence so zaplavele po steni...
In nastala je fotografija "plesa pošasti" v trenutku, ko jo prevzame neskončna ljubezen.
Srce, najljubši motiv Tavelike Zajčice.
Kasneje sem ugotovila, da se motiv ponavlja, zato prilagam še eno, na kateri je igra senc Tavelike in Tasrednje Zajčice, v pojenjajoči svetlobi zahajajočega sonca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.