Kakor jata preplašenih ptic, so misli švignile pod nebo. Vsaka na svojo stran.
Bolj ko divjam za njimi in jih skušam ujeti, bolj letijo stran.
Greva ven, čez polja, čez reko, ob vodi, skozi mesto. Vsepovsod jih je polno.
Ko se vrneva, jih najdem v tihoti moje kamrice. V miru, v tišini svojega srca, jih eno za drugo polovim. Umirim se in prisluhnem...
On jim da ime, On mi da odgovor...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.