Zbudim se ujeta v skrbi in težke misli, ki nočejo iz glave. Potem enkrat dopoldne pogledam današnjo besedo in si mislim: "Ma daaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaj no, ne že spet!"
Potem sem se sitno spraševala, kaj jaz danes, a? In ko se prepustiš, se stvari odvijajo same, če jim le dovoliš.
Sobotno dopoldne. Spet naš poseben dan. Zadnje tedne vsi skupaj žrtvujemo dobro urico našega dragocenega prostega časa in se lotimo pospravljanja. Še vedno ne vem, kaj je bolj naporno; to, da hočeš 7 in 5-letnici naučiti gospodinjskih veščin, ali to, da tistih nekaj začetnih minutk poslušaš njihovo negodovanje, tarnanje, samopomilovanje...
Potem se zgodi...
Skačem od ene do druge in jima pomagam doseči zgornje ploščice, ta visoke police, vmes še Tamalo Zjačico potegnem zraven in ji namilim sladke in zapacane kljuke, ki jih vestno in skrbno očisti, se začnejo odpirati srca. Delo pomiri razburkane misli, razprši nezadovoljstvo in veselje nad opravljenim delom zbudi ponos in zadovoljstvo v vseh nas. Delo izkoristim za pogovor, prisluhnem malim Zajčkom in kmalu se zasliši iz kopalnice pesem; Tadruga Zajčica veselo poje: Hvala, za vsako dobro jutro, hvala za takšen lepi dan...
In potem, ko je delo opravljeno, me vsaka kliče na svoj konec, da grem pogledati, kako se vse blešči. In res se vse blešči, najbolj pa ponosne iskrice v njihovih očeh. In v mojih tudi seveda. Sploh pa, ko rečem, da moram tole prav poslikati, se punce hihitajo in vesele odidejo v svoj kotiček v deželo domišljije...
In kot da bi delo očistilo skrbi, so se misli nenadoma umirile...
Lep pozdrav, Mojca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.