Tu stojim in se oziram proti zahodu, kdaj bo sonce zatonilo za obzorjem.
Upam, na prelep sončni zahod.
Obožujem jih...
Foto: B. Zajec
In nekaj minut potem, ko smo naredili dolg sprehod čez Vaihingenško letališče za jadralna letala, nam je narava podarila tako pričakovan večerni pozdrav.
A niti misliti si nismo mogli, da to ni še vse...
Ko smo se vračali iz Grossglattbach-a domov, nam je sonce poklonilo še veličastnejši pozdrav:
Še luže so pordele v večernem siju...
Poznaš tisto, ko je nekaj tako lepo, da kar boli?
Lep pozdrav, Mojca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.