38/365 Drugačen - 2. del

Oni dan je bila beseda "drugačen".
Ni bil moj dan; slabo počutje, slabo vreme, luna, ki je vplivala na otroke, ali kaj... Za silo sem poiskala motiv in škljocnila in objavila...
Kot običajno sem zatem pogledala tudi objave drugih sodelujočih pri projektu.
Vsi smo ta dan govorili o drugačnosti, vsi smo jo na takšen ali drugačen način poiskali in fotografirali... In iz tega je spet zavejal vetrič - pravzaprav sapica.

Potem, ko se je počutje izboljšalo, vreme zjasnilo, luna se je odebelila, potem so s tudi misli zbistrile. In še dolgo čas mi niso dale miru.

Zakaj ne bi še spregovorila o drugačnosti? O moji drugačnosti?

Zadnjih nekaj let, kaj pa vem tri, štiri leta, je ozračje prepojeno s polemikami o drugačnosti. Vsepovsod nas obletavajo besede, fraze; strpnost, tolerantnost, drugačnost, sprejemanje, enakopravnost... In vedno glasnejše in vse manj strpnejše so.

Menda je čas, da stopimo iz "omar" v katerih živimo in svobodno zaživimo v svetu, ki je še kako nestrpen in mu povemo in pokažemo, da smo povsem normalni ljudje.

Začelo se je že v srednji šoli, z menoj je potovala skozi fakulteto, v vsako družbo in tudi v službo... Ta moja drugačnost. Dokler nisem našla takšne službe, ki me je, ne samo sprejemala, pač pa tudi spodbujala, takšno kot sem. In tam sem se počutila človek.

Nikoli se nisem trudila skrivati, niti kazati kaj, kdo sem. Pa vendar so slutili. Je bilo krivo moje oblačenje? Moja telesna drža? Obesek na verižici? Je bilo morda krivo to, da nisem imela fanta - kot večina mojih sošolk in se tako nisem preveč udeleževala njihovih pogovorov? Je bilo krivo to, da se nisem smejala opolzkim šalam, vulgarnim vicem, da nisem preklinjala in bentila, kot so to počeli ostali?

Kakorkoli že, kmalu potem, ko sem prišla v srednjo šolo, kjer me nihče ni poznal, v dijaški dom, na fakulteto in v študenta, v službo in najemniško stanovanje, ki sem si ga delila še z sedmimi sostanovalkami in stanovalcem, se je vedno našel kdo, ki me je vprašal:
"Si ti mogočeeeee...?"

Ja, sem!
Takoj za tem, se je negotovost razblinila, napetost popustila in začeli smo govoriti  o tem. Zelo, zelo velikokrat se je odprl sogovornik, izprašujoči, in priznal, da podobno misli, da me spoštuje, sprejema, da sam/sama ne bi mogel/mogla tako,... In postali ter ostali smo prijatelji.
Danes sem se znašla v tisti množici, za katero se laže in natolcuje, da je netolerantna večina. V množici ki se je v nekem trenutku drastično skrčila v manjšino in ni niti spodobno, da se imenuje množica in je bolje, da bi se zaprla v omare in tam molčala.

Ne morem se načuditi, kako sem bila v demokratični, svobodni deželici v že omenjenih zadnjih nekaj letih ponižana, zmerjana ali vsaj verbalno napadena, pa čeprav preko virtualnega sveta, ker sem preprosto povedala svoje načelo. A ja, načelo! načela niso več moderna...
Toliko nestrpnosti in neodobravanja kot sem ga bila tu deležna, ga že dolgo nisem nikjer zasledila. Da o zmerjanju ne govorim...

Vsi drugačni, vsi enakopravni! Ne bi se mogla s tem bolj strinjati.
Povejte invalidom, da imajo pravico da hodijo po stopnicah, da gredo na Mont Everest, če pa ne morejo, naj pač...
Povejte gluhim, da imajo popolnoma vso pravico da slišijo, slepim, da gledajo, neumnim, da imajo neodtujljivo pravico, da so pametni,...
Povejte nemim, da imajo pravico da pridejo v finale Evrosonga, če pa ne morejo dati glasu od sebe, pa pač...
Povejte vernim, da imajo pravico verovati v kogarkoli/karkoli/kolikor želijo, samo naj bodo tiho...?!
Zakaj za njihove pravice ne poteka taka gonja?

Zdaj živimo v deželi, ki je med drugo svetovno vojno z zločinom skušala doseči enotno raso. Ko je propadla, se je čez nekaj let v opravičilo odprla tujcem, da so se množično naseljevali v njej in jo povsem prekvasili...
Če kje, se lahko tukaj in zdaj naučimo tolerance, sprejemanja drugačnosti, spoštovanja drugače mislečih in njihovih prepričanj in odobravanja drugačnega načina življenja...
Slovenceljni smo še daaaaaleč, daaaaaaleč, za leseno žlico.
Tu smo sprejeti takšni kot smo. V naše prepričanje se nihče ne vtika; evangeličani, katoliki, muslimani, grška ortodoksna cerkev, metodisti, budisti, ateisti,... živijo skupaj in nektr se cel trudijo za ekumenizem...


V Sloveniji je vse samo teorija, praksa je pač za tiste, ki na karavano najglasneje lajajo.

Če izrazim nestrinjanje, sem hitro postrežena a prisrčnim izrekom; Živi in pusti živeti!
Kako prikladno!
Pustite mi živeti torej!
Malo strpnosti ljudje, vsaj malo ne bi bilo odveč.



Ja sem!
Verna in redno hodim v cerkev, molim in žebram rožni večen, prej premalo, kot veliko, živim ali vsaj skušam živeti svojo vero in nimam niti najmanjšega namena komurkoli škoditi.
Verujem v Boga in ni me sram tega priznati.
In v svoji "religiozni omejenosti" gledam in gledam te adapterje in nikakor ne morem razumeti, da vsak ne paše k vsakem.
Ne morem razumeti, da če hočem da se baterija napolni, da je treba en konec za vtičnico in drugi - seveda pravi konec za telefon/tablico ali karkoli že...



Ah, kot že rečeno! Toliko jih je, pa vsi so drugačni...

In če vzamem besede Sv. Frančiška Asiškega; Mir in dobro!

Lep pozdrav, Mojca!