V tej grozno sanjavi glavi jih je mnogo. Takih malih, malo večjih in...
Potem se spomnim teh, ki se mi v obraz smejijo, ko pobiram igrače iz prejic in prejice iz zabojčkov igrač ali ko jih potegujem z otroških nogavičk,...
Uf, ja, da bi imela en miren, svetel kotiček, kjer bi začeto delo lahko počakalo na prosti čas, in bi bilo varno pred jemalci kvačk in iskalci igel in mehaniki, ki jih blazno zanima kako in zakaj so eni gumbki na šivalnem stroju tako zanimivi in pred vsevidnicami, ki tako rade vlečejo nitke, ki parajo izdelke...
Na hitro pospravim mizo, pospravim nitke in prejice v zabojček in škljocnem preden bi vse skupaj spet zasule igrače. Gledam fotografijo in opazim sestavljanko, ki jo je popoldne vsa zavzeta sestavljala druga Zajčica in zraven veselo čebljala o princeski in konju in o gradovih...
In me je spreletelo;
Ni tako daleč dan, ko sem sanjala o princu in gradovih in lepih oblekah,... Pa o čudovitem možu in o šestih kodrastih svetlolasih otrocih, o lastnem domeku in o krušni peči...
Pogledam naokoli in se ponovno zavem, da sem sanjala čudovite sanje in da se čudovito uresničujejo.
Edino otroci niso skravžljani svetlolasci. Pravzaprav še nikoli nisem videla zajčkov s kravželjci... Seveda jih ni šest, so pa večkrat glasni za deset.
Sanje živim zdaj. Zdaj rastejo iz dneva v dan in že moje sanje sanjajo svoje sanje. In nič hudega, če ob uresničitvi manjka kakšen košček sestavljanke, je že tako prav.
Vedno sanjajte lepe sanje, dragi moji!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.