Že pred dnevi so Se prebudile price in žgolijo in pojejo, kot da je Gregorjevo pred vrati.
Tako rada imam pomlad, saj me njena toplina navdaja s posebno energijo, z novim elanom in ustvarjalnim nemirom.
Prebudijo Se metuljčki v trebuhu, zapojem si še bolj na glas, vse Se spravlja v gibanje, zadiham s polnimi pljuči in srkam vase prebujajoče Se življenje.
Ja, NEKAJ je v zraku...
Pogled mi večkrat zleti proti nebu...
Včasih za ptico, včasih pa kar tako.
In danes mi je bilo podarjeno čisto preveč trenutkov, ki sem jih škljocaje hotela ujeti v telefon. Katerega naj zdaj izbem?
Nebo je te dni večkrat modro-belo prepleteno s sledmi, ki jih za seboj puščajo letala, in jutra so okrašena s slepeče oranžnimi sončnimi vzhodi in z žarečo rdečino sončevega zahoda. Eden lepši kot drug.
A nič nič Od tega ne more povedati,kaj je tisto v zraku...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.