20/365 Pristen

Ob dopoldanski kavici sem na hitrico poškilila na računalnik za današnji motiv. Še preden so se možgančki predramili, sem ga zagledala; enega na svoji levi in enega na svoji desni. Mljaskala sta vsak svoj krof in glasno godla od ugodja.
Pristno.

Najbolj pristni so otroci.
Nenarejeni, nepokvarjeni, neposredni, neizumetničeni...

Vedno sem rada hodila v službo, med otroke. Potopila sem se, ali pa bolje rečeno povzdignila sem se v otroški svet, ki je v največ pogledih popolnoma drugačen, kot svet odraslih.
Še vedno se spomnim malega Miha, ki je prišel k meni z listom papirja in mi rahlo sramežljiv zaupal, da se bo kar poročil z mano, ker tako lepo rišem.
Takšnih in podobnih zgodb se je zgodilo še mnogo. Prvih ljubezni, ki jim ni bilo mar, da je njihova ljuba škrbasta, da ima gnile zobke, da je škilasta in skuštrana, da je za dve glavi večja in da ima deset kilogramov več. Pomembno mu je bilo bistveno več. Tisto pristno. Prvih ljubezni, ki jim je bilo popolnoma vseeno, da je njihov ljubi počasen pri teku, da je okoren in okrogel, da nima hitrega avta najboljše znamke, niti ne tablice ali mobitela, niti malo jim ni bilo mar za tisto trdovratno črnino, ki se tako zlahka zaleze za nohtke malih raziskovalce. Pomembno jim je bilo, da so se znali igrati, smejati, da so bili prijazni, da so bili skupaj!

Popolnoma drugačna očala smo imeli na nosu...

Otroški svet, svet pristnosti se je v bistveno manjši obliki zgodil tudi v naši hišici. Iz vseh kotičkov in vseh prostorov skače in se roga svetu odraslih.
Čeprav traja že skoraj osem let, se mi zdi, da je tu le kratek hip. Prehitro bo minilo.
V pristnost otroškega sveta se bodo vtihotapile norme, manire, javno mnenje. Spoznali in odkrili bodo "lepotni ideal", ki nas groteskno napada z medijev, navadno diktiran s strani notranjih pohabljencev, ki so poteptali, zavrgli otroško pristnost, obenem pa spravlja v obup skoraj vsako žensko na tem planetu. Ne bodo se več primerjali s sliko v ogledalu, pač pa z obrazi pomlajenih, nesrečnih, nepristnih mladenk, ki nam z revij obljubljajo večno mladost, večno lepoto, srečo...

Gledam zdaj levo, zdaj desno in se sama pri sebi nasmehnem;
njemu ni mar za lepotne ideale, on ni ne vegi, ne vegan, pravzaprav ni niti vsejed, ni paleo, ni presnojedec ali makrobiotik, ne ločuje,... Njemu ni mar za telovadbo, za fitnes, pilates, jogo, za zumbo, rumbo ali kajjazvemkajsebodošespomnili. On je PRISTEN.
Je, ker je lačen in je z užitkom, brez slabe vesti, ker je dobro. In je cmokaje, mlaskaje in na koncu prav po moško rigne. Brez pardona. Pristno!

Dragi moji otroci ohranite svojo pristnost, pa čeprav samo za zidovi Zajčkove hišice. Vse kar potrebujete za srečo, ste prinesli s seboj na svet.
Ohranite svojo otroškost in žar, ki ga nosite v sebi. Bodite pristni!

*Včasih se zgodi, da pritisnem tipko na računalniku, ki je ne bi smela. Tako sem zjutraj, napol zaspana kar na slepo pritisnila OK, misleč, da bo "OK". Ja, seveda!
Popolnoma se mi je zbrisal post, ki sem ga spisala pod zgoraj omenjeni naslov. Tale je drugi post. Obnovljen. Ni tako pristen kot prvi, a bistvo je isto*
Se zgodi, da pride k nam kakšen škrat!