Rastem?
Kot tale Primula, trobentica, podarjena moji najstarejši, kot vabilo na nek rojstni dan. Že pred leti. Bilo je to njeno prvo druženje s prijatelji, ki jih je dobila v tujem svetu.
Potem je bila kar tako posajena pod okrasni grm, kateremu ne vemo imena. Ker je prelepa, da bi ždela v hišici do svojega žalostno ovelega konca, ker je preveč živa, da ne bi smela gledati sonca.
Posajena v senco, je preživela že dvoje prevročih poletij, ravno prav skrita, da je ni ožgalo. In zacvetela je v poznem poletju, vesela in živa, da lahko oznanja lepoto Božjega stvarstva.
In cveti zdaj, ko je zima v polnem zamahu, a ne premrzla, ne preveč strupena in sploh ne zasnežena.
Raste. Se ne pritožuje, ne zahteva drugega, diha zrak, ki ji je podarjen, srka vodo, ki jo spira in moči, prenaša otroške nožice, težke skiroje in kolesa, ki včasih nehote, ponesreči ali pomotoma stopijo nanjo, se smeje soncu in nam, ki včasih kakšno neumnost počnemo, na tem vrtu, ob grmovju poleg nje.
Raste. V družbi male miške, ki stanuje blizu, ob petju ptic, ki domujejo v grmovju, ob vrtnih pajkih, ki pogumno napenjajo mreže nad njo, ob ježku, ki včasih mimo pride, ob veverici, ki na sosednjem ogromnem drevesu skače z veje na vejo...
Raste...
Znam tudi jaz tako rasti? Srkati in sprejemati vse kar mi življenje ponuja?
Se znam učiti z Učitelji Narave? Se znate vi?
Lp, Mojca
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.