Vse najboljše!!

Leto dni je naokrog.

Z rahlim priokusom grenkobe se spominjam lanskega 10. januarja.
Kaj vse se je že zgodaj zjutraj dogajalo...
V mojih mislih se je v nekem trenutku svet popolnoma sesul. Zrušil se je do tal. Prav dobro se še spominjam kakšen orkan vseh mogočih čustev je takrat divjal v meni...
Ko te čudni splet naključij pritisne na rob. Ko misliš, da si izgubil najdražjega, ko ne veš kje je in se ne znaš obrniti kam in kako priklicati kogarkoli, ki bi kaj vedel o njem.
Ko se jok in smeh prerivata na obrazu, sam sebe skušaš držati pokonci in pred otroki igraš pogumneža, da ne bi prehitro zvedeli...
Ko so minute dolge kot večnost, ko neskončno dolgo čakaš klice...

Potem pri vratih pozvoni.
Noge so bile težke kot svinec, koraki počasni, roka, ki je segala na kljuko, nerodna in okorna...
Nato novica, da je vse u redu.
VSE JE U REDU!!
Ko so se vrata za prinašalcem dobre novice zaprla, sem se sesedla, sesula vase in zjokala. Odprl se je jez in počasi začel izlivati vso skrb, žalost, jezo, obup...

Ko je čez nekaj ur najdražji prišel živ in zdrav domov in sem se še vedno vsa tresla od silnega orkana čustev, sem sklenila da moram oditi nekam, kjer bom vse skupaj lahko neobremenjeno odvrgla.

Začela sem teči. Po osmih letih popolne športne pavze.
In vsega sem se morala naučiti od začetka.

Minilo je leto; tekla sem v mrazu, v dežju, snežnem metežu, z vetrom v hrbet in tudi s tistim v obraz, preko ledenih polj in blatnih steza, ob polni luni in mlaju, doživela prelepe sončne zahode, tudi nekaj redkih vzhodov je bilo, srečevala tekače sotrpine, doživela nesrečno bližnje srečanje s odvezanim psom, ki mi je poleg modric, strganih hlač in majice nagnal predvsem velik strah v kosti, ... Okoli mene so skakljale vrane in pobirale zrnje, ujede so spreletavale nebo, naletela sem celo na skupino jelenjadi, a sem se ji raje v loku izognila...

Tekla sem zase; doživljala prebujanje narave, kaljenje žita, njegovo rast in zorenje... In poslušala valovanje zrelega klasja v poletnem večeru,...
In kot da bi v rodovitne njive stresla svoja čutenja, kot da bi gledala njihovo rast sem doživela neverjetno transformacijo v zrelem klasju žita. Fantastičen občutek, ko se spet prebudiš v svojih čutenjih, čustvih in občutjih...
Tečem, da vržem v veter svoje neproduktivne misli, svoje skrbi in strah. Sreča je, da čez obronke Vaihingenske pokrajine vedno, ampak res vedno vsaj malo pihlja.

In tako tečem dalje, ne za rezultate na štoparici, ne da bi morda stopila kakšen odvečen kilogramček, ne za priprave na maraton, čeprav bi se kakšnega z veseljem udeležila, ne za javnost, pač pa zase in posledično za moje najbljižnje...

Kdo ve, kam je že odpihnil moje misli...

Včasih je šlo težje, včasih lažje, enkrat hitreje, drugič počasneje, a bistvo vsega je, da se znam ustaviti in ozreti naokrog...

Ker pa vsega le ne gre metati stran, v pozabo, in Se včasih rojevajo zanimive ideje, se je par tednov zatem "rodil" tudi tale blog.