Kako že gre tisto, ko ti včasih pade "cukr" in moraš nujno nekaj najti...
Pri nas se to večkrat dogaja. Poleg sladkosnednega atija Zajec in še bolj sladkosnede mami Zajec se je v našo hiško rad prikradel Palček Nagajalček, ki je včasih pojedel prav vso čokolado, vse piškote, skratka vse sladkarije, ki so bile NOTRI v shrambi.
Zdaj se naša Zajčica sploh več ne boji tistega groznega "palčka", Ne, ne, ne boji se ga. Pred časom mi je šepnila v uho, da celo ve, kdo je tale "palček". Na moje prigovarjanje, da mi ga izda, se je navihano nasmehnila in mi zaupljivo pomežiknila. Mami Zajec pa je zardela prav do konca svojih zajčjih ušes.
In tako je že največja Zajčica zrastla do te mere, da ko ji pade sladkor, da brez da vzame stol, doseže tisto polico v shrambi...
Včasih nas, ko spravljam male Zajčke k popoldanskemu počitku, zelo preseneti in vrže v zrak, gromski zvok pločevinastega pokrova, ki trešči na tla... Takrat s strahom poslušam, ali bo temu gromu sledil še zvok kakšnega kozarca, steklenice ali še česa nepoznanega, kar stoji poleg že omenjene police...
Toda hvala Bogu, je Zajčica že tako spretna, da pazi in da zna stvari postaviti na svoje mesto. Zna zabrisati sledi... Prav vse... Hmmm, ja do zadnje drobtinice...
In tako sedaj, če mi pade sladkor - kar se zadnje čase dogaja zelo, zelo poredko, previdno vzamem škatlo, z velikim pričakovanjem odprem pokrov in vsa upajoča pokukam v škatlo, če je še kaj NOTRI.
Včasih sem presenečena in presrečna kot recimo danes, da v škatli ostane kaj več kot par velikih drobtin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.