In prva misel mi je bila moj od-sev. Ogledalo moje podobe, mojega karakterja, mojih grimas, kretenj... Ker tega je pri nas polno. Hočem ali ne, me na vsakem koraku spremlja moj odsev. Ne samo enkraten, pač pa štirikraten, včasih mi tudi ta peti nastavi ogledalo in se vidim v njem.
In ta moj odsev ni vedno prijeten. Ne, zbode me v oči in zadene me v srce, ko ga vidim, kako se jezi prav tako kot se jezim jaz. Ja, tudi glasem je, včasih zaloputne z vrati in vrže kocke po tleh.
Na nekatere nianse odseva nimam več vpliva. Zasadila sem jih podzavesto in morda nehote v svoje otroke... In me osupnejo vedno, ko od-sevajo nazaj.
Na odsev v ogledalu mojega moža lahko vplivam.
Enostavno. Zbudim pozitivni sev v sebi in ga nadenem na obraz.
Prav prijetno pa je, ko med nami sije odsev ljubezni, sprejemanja drug drugega, harmonije in tihe povezanosti. Da, se zgodi, večkrat in tudi traja kar nekaj časa. In obožujem take odseve.
Pravzaprav obožujem odseve, ker čeprav postavljeni na glavo, so čisto prav obrnjeni.
Kdo ve, morda pa je svet narobe obrnjen in so samo odsevi tisti pravi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.