Tam doli ob reki, na mostu, s katerega mečemo listje v leno reko Enz in jih potem pri naslednjem mostičku čakamo, bi lahko bila posneta ena primerna fotka....
Toda...
Bolezen naše najmlajše Zajčice nam je prekrižala načrte. Nič hudega, bomo pač doma, samo da se deklica pozdravi.
Ampak to sončno popoldne tako vabeče kliče...
Ona bo skozi okna srkala sončne žarke, medtem ko bomo ostali morda skakljali naokrog, se vozili s skirojem po mini vrtu, dričali po toboganu, se gugali,...
... in si v sebi želeli iti čez drn in strn...
Tako zdaj kot tale konjiček TU STOJIM in gledam predse, opazujem naokrog in čakam da bomo lahko spet kompletni odskakljali na daljši sprehod
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala, ker ste se ustavili pri meni, vaš komentar polepša dan.