15/365 Me nasmeji

Kdo ali kaj me nasmeji?
Najprej moj mož, do srca, do solz in še več... Spontano in zelo velikokrat. Toda danes je predaleč, da bi mi lahko poziral. 750 km daleč stran, v Slovenji... In ta daljava me ne nasmeji...
Potem pa kar po vrsti moji Zajčki; od malega do največje Zajčice. Vsak ima svoj vzvod, s katerim sproži smeh pri ostalih...
Najstarejša s svojim zvonkim smehom, druga s svojimi najbolj posrečenimi izjavami, tretja kar s svojim pogledom, z nasmehom, četrti s svojim čebljanjem, crkljanjem...
Vsak na svoj način.
Toda včasih nam ni do smeha. Ozračje je naelektreno in napeto in cviljenje, godrnjanje in ta prava sitnoba trkajo na vrata. In ko smo tik pred tem, da se sproži jez in vidiš, da nimaš popolnoma nobene možnosti, da bi ga ustavil, se nekdo od naju začne smejat. Pravzaprav krohotati na ves glas. Drugi kmalu poprime in saj veste, da je smeh nalezljiv, ni treba čakati dolgo, se mu pridruži tretji in tako do konca. Narejeni smeh se kmalu spremeni v tistega pristnega, na koncu sploh ne vemo, da smo bili pred hudo nevihto ali zakaj smo bili tik pred tem...

Nobenega od Zajčkov ni na fotografiji.

Je pa gor nekaj, kar mi sproži lepe spomine;
- na vragolije, ki jih Zajčki počnejo točno takrat, ko se mi mudi,
- na skrivanje malih dveh pod mizo in vlečenju razvaljanega testa z mize,
- na pomoč ta male Zajčice, ki je bila še premajhna, ba bi pomagala in je mogla poskakovati pri vrtenju ročice,
- na ustvarjanje male s kupčkom testa v katerega je zapičila bucike,
- na nagajanje strojčka in na koncu na roke zrezanih rezancev,
- na vroče poletno dopoldne, ko so vse tri hitele pomagat in sem samo od daleč "komandirala" saj do mize nisem mogla,
- na družinska kosila, in skupna praznovanja...
Da ne bo pomote; v dogajanju me vragolije nikakor ne nasmejijo, vse prej kot to, ko pa je delo narejeno in vsi lačni srebamo odlično juho, sem skupaj do srca nasmejimo omenjenim spominom...