29/365 Nedolžnost

Nedolžnost; ob tej besedi najprej pomislim na telesno čistost, v tem času in svetu nečislano in zasmehovano, ko nekdo čuva in hrani svoje telo, da ga na poročni dan v popolnosti podari nekomu, ki mu javno obljubi večno zvestobo.

Tako sem bila zatopljena v premišljevanje, lahko bi rekla kar v meditacijo, da sem nevede odtekla še en dodatni krog. In ko sem se zaradi bolečih mišic obrnila proti domu, še vedno nisem imela pravega odgovora. No takšnega odgovora, da bi ga lahko zlila na papir oziroma potapkala na tipkovnico. A ko sem dobro urico kasneje spravljala spat najine Zajčke in se ulegla poleg Najmlajšega in ga prijela za ponujeno roko, začela peti uspavanko in šepetati molitev, sem ga zaslišala: ...ti danes posvetim; svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce...

Ob tem pomislim na tisto, srčno nedolžnost; ki jo vidiš v otroških očeh, v očeh duševno prizadetih in celo v očeh nekaterih odraslih, ki skuša biti varno skrita tako krhka in ranljiva v naših srcih.

Nedolžnost ki ostane , dokler oči ne vidijo česa, kar ubije tisti notranji sij, nekaj grozljivega, kar ne razumejo, kar prinese grenko spoznanje da vse le ni tako...

Nedolžnost ki ostane, dokler ušesa ne slišijo kletvice, klevetanja, obiranja, kričanja, nečesa kar podira spoznanje, da vsakdo le ni prijazen...

Nedolžnost, ki izginja, ko usta začnejo preklinjati, klevetati, obirati in kričati na šibkejšega...

Nedolžnost, ki izginja, ko srce ne zna ali ne zmore več gledati le dobro, ko srce ne čuti več, ko prideš do spoznanja, da vse le ni tako lepo, kot si bil prepričan, da je...

Na fotografiji je Ta mala Zajčica. Danes je bila posebej navihano razigrana. Za seboj je v razigranost in nagajivost potegnila še Najmlajšega... In so bili trenutki, ko sem globoko dihala in štela do deset, da sem se pomirila. In oddahnila sem se, ko sta zaspala k popoldanskemu počitku, da sem zajela sapo in zmogla dalje.

Toda v vsej njuni nedolžni razigranosti ni bilo hudobije. Ni bilo ničesar zlobnega, ne zanalašč slabo narejenega, ampak samo prikupna nagajivost.

 Kar na smeh mi je šlo, ko sem ugotovila, da je Ta mala med počitkom splezala v posteljo Najstarejše Zajčice in tam odspala nedolžno spanje angela...

Zajčki moji, želim vam, da bi čimdlje ohranili to svojo nedolžnost. Da bi bilo vašim očem dano gledati lepoto, vašim ušesom podarjeno slišati lepo pesem Stvarstva, da bi iz vaših ust prihajal blagoslov in v vaših srcih čimdlje živelo upanje, da je svet lep, da so ljudje dobri, prijazni, da je dlan namenjena za božanje in ne za tepežkanje, da je glas za klicanje ne za kričanje, da je življenje za živeti, ne za obupavati!

 

Lp, Mojca.